The post Milo na glavo: 90 % kokosa in 10 % olivnega olja appeared first on .
]]>Milo na glavo: 90 % kokosa in 10 % oljčnega olja
Ko sem že pred časom izdelala milo iz samega kokosovega olja in se navduševala nad njegovo prijetnostjo, nežnostjo in lepim penjenjem hkrati, sem že začela razmišljati tudi o možnih kombinacijah, kjer bi osnova še vedno bila le kokosovo olje, druga (bolja ali manj osnovna) olja pa bi bila zgolj za dodatek. Torej v resnici pravo milo na glavo. Kdo je pa že slišal za milo z 90 % kokosa?!
Ja, kdo, jaz vendar – v moji nori glavi! In ker sem človek, ki rad eksperimentira, sem idejo kmalu udejanjila. Prvo poskusno verzijo sem izdelala že kar nekaj mesecev nazaj, vendar se je pri izdelavi malce zataknilo, saj sem ob hitenju v trgovini pograbila delno hidrogenirano kokosovo olje in se je masa dobesedno v hipu strdila, da sem jo morala v kalup dobesedno tlačiti.
Ponovitev vaje (s previdnim izborom kokosovega olja) pa je prinesla estetsko zadovoljiv rezultat in super žajfo.
Tako kot pri belem milu iz 100 % kokosa sem tudi tokrat ohranjala visok odstotek znižanja NaOH. Znižanje resda ni tako zelo visoko, dosega pa vseeno drznih 10 %. Za takšno kompromisno znižanje sem se odločila, ker je delež kokosa vseeno zelo visok, hkrati pa prisotnost olivnega olja zagotavlja malce bolj nežno milo.
Postopek izdelave je tudi tokrat ultra hladen – vse se zgodi najprej na sobni, nato pa arktični temperaturi. Za ta postopek se odločam vedno pogosteje, saj se tako barva kot vonj mila ohranjata bistveno bolje. Pa še vseh tistih komedij za lovljenje približno enake temperature nimam, kar tudi marsikdaj olajša življenje.
Milo, ki nastane, je po lastni naravi bele do rahle rumene barve (ten barve zavisi od uporabljenega oljčnega olja), s prijetnim in bogatim penjenjem. Na koži deluje čistilno vendar ne agresivno. Po zorenju je čvrsto, kompaktno, in ne deluje sluzasto. Zaradi visokega deleža neumiljenih maščob ima morda nekoliko krajši rok trajanja, vendar zagotovo zdrži brez težav več mesecev, najbrž tudi celo leto. No, do tja še ni prišlo. Ga bom prej porabila!
Recept za milo na glavo: 90 % kokosa in 10 % olivnega olja (za 500 g maščob)
kokosovo olje 450 g (90 %)
ekstra deviško oljčno olje 50 g (10 %)
voda 190 ml (38 % maščob)
NaOH 80,31 g
znižanje NaOH 10%
ob traku:
dišavna mešanica eteričnih olj z zimskim, “jingle bells” vonjem (en vzorec, ki ni bil za drugam kot v milo)
oranžno tekoče barvilo za milo po hladnem postopku
prah avokadovih semen (domače izdelave)
Postopek:
V čaši pripravimo raztopino natrijevega hidroksida v vodi in pustimo, da se povsem ohladi na sobno temperaturo. Pripravimo mešanico kokosovega olja in olivnega olja, po potrebi segrejemo, da se kokosovo olje povsem stopi. Pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo, vendar se kokosovo olje ne sme začeti ponovno strjevati.
Ko imata tako mešanica olj kot raztopina NaOH sobno temperaturo, raztopino natrijevega hidroksida počasi, nežno in previdno vlijemo v mešanico maščob. Premešamo, nato pa s paličnim mešalnikom miksamo do doseganja nežnega in ne preveč izrazitega traku. V zmes dodamo eterično ali dišavno olje ter ponovno premešamo s paličnim mešalnikom.
Zmes razdelimo na tri dele: v prvi čaši zmesi dodamo kapljico ali dve oranžnega barvila za milo, v drugi čaši pa v zmes vmešamo prah avokadovih semen. Tretji del mase pustimo naravne barve.
V silikonske kalupe v obliki rožic (jaz sem uporabila tele mini kalupe) vlivamo / nalagamo maso po plasteh: najprej naložimo oranžno obarvano plast do meje, kjer se v kalupu začnejo pojavljati cvetni listi. Na oranžno plast naložimo nevtralno plast, na koncu pa dodamo še plast z dodatkom avokadovih semen v prahu.
Meni je na koncu ostalo še nekaj malega nevtralnega mila ter mase z dodatkom avokadovih semen, ki sem ju vlila v silikonski kalup v obliki srčkov.
Silikonske kalupe postavimo v zamrzovalno skrinjo ter jih pustimo v zamrzovalniku 24 ur. Po preteku 24 ur jih vzamemo iz skrinje, pustimo, da se nekoliko ogrejejo ter mila previdno izluščimo iz kalupov.
Milo zorimo vsaj 6 tednov v pol priprti škatli na suhem mestu.
The post Milo na glavo: 90 % kokosa in 10 % olivnega olja appeared first on .
]]>The post Uporabljaš raje dišave kot eterična olja? appeared first on .
]]>Uporabljaš raje kozmetične dišave kot eterična olja?
Na eni izmed delavnic, ki sem jih pred poletjem vodila v Ljubljani, mi je udeleženka postavila kar kočljivo vprašanje: “Ti pa nisi fenica eteričnih olj, kajne?”. Ter dodala: “Hočem reči… na tvojem blogu ne pišeš veliko o eteričnih oljih in njihovih lastnostih, kvečjemu jih včasih v kakšen izdelek dodaš za dišavo. Uporabljaš raje kozmetične dišave kot eterična olja?”
Kočljivo vprašanje, ja. Pravzaprav dobro vprašanje. Vprašanje, s katerim sem se ubadala kar dolgo, preden sem to objavo spisala do konca, saj sem resnično želela izraziti svoje dileme jasno, nedvoumno in karseda objektivno.
Razčistimo. V resnici sem prava ljubiteljica eteričnih olj. Z njimi sem se prvič srečala še preden sem dodobra prestopila šolski prag – v času, ko so eterična olja v Sloveniji (ehm, bivši Jugi) bila redkost in se je moj oče začel zanimati za aromaterapijo. Lahko si zamislite, kako so me dišeče stekleničke mamile in vabile!
Eterična olja so tako že vrsto let del mojega vsakdana. V masažnem olju, v izparilniku, v domači lekarni, v osvežilcu prostora in še marsikje drugje. Takole, za lastno uporabo.
Kaj je torej narobe z eteričnimi olji v kozmetiki?
V bistvu popolnoma nič.
Na blogu in tudi sicer o lastnostih eteričnih olj ne pišem in ne govorim veliko predvsem iz dveh razlogov. Naj bosta oba v tehten razmislek vsem, ki se ukvarjajo z izdelavo (domače) kozmetike.
Naloga eteričnih olj v kozmetiki je dvojna: po eni strani eterična olja izdelek odišavijo (torej delujejo kot tehnična sestavina), po drugi strani pa lahko imajo tudi nek kozmetično aktivni učinek na kožo (in torej delujejo kot kozmetično aktivna sestavina). Poudarjam: imajo lahko kozmetično aktivni učinek na kožo – ne moremo pa govoriti o učinkih na, na primer, prebavni sistem.
To poudarjam predvsem zato, da spomnim in opomnim, kaj je kozmetični izdelek (in kaj ni) ter kje se kozmetologija začne in kdaj gremo krepko izven meja kozmetike. Po (zakonski) definiciji je kozmetični izdelek katerakoli zmes ali snov, ki je namenjena stiku s kožo, lasmi, nohti, ustnicami itd z namenom čiščenja, spreminjanja njihovega videza, njihovega varovanja in ohranjanja v dobrem stanju. Tu bi še posebej rada poudarila, da naloga kozmetičnega izdelka ni zdravljenje – ne kožnih bolezni, ne katerih koli drugih tegob. Tu se svet kozmetike konča, začne se poglavje farmacije.
Eterična olja, aromaterapija in kozmetologija
Eterična olja in njihove lastnosti so specifično povezana z aromaterapijo. Aromaterapija je metoda zdravljenja fizičnih in psihičnih bolezni ali težav z uporabo eteričnih olj in se smatra kot del komplementarne medicine. Znanje in veda o terapevtskih lastnostih eteričnih olj kot takih (v zdravstvene namene) ne spada v področje kozmetologije, zato je razpravljanje o ugodnih učinkih nekega eteričnega olja na depresijo / prebavne težave / astmo / dodajsvojonajljubšo – v kozmetološkem okviru popolnoma neumestno.
Seveda imajo eterična olja učinek tudi ob kožnem nanosu in kot taka delujejo na kožo kot kozmetično aktivna učinkovina. V takem primeru nas predvsem zanima blažilni učinek, antiseptični in protimikrobni (pozor! tudi tu je že spolzko območje, uporaba teh besed namreč kmalu prikliče inšpekcijo), negovalni, antioksidativni učinek itd. določenega eteričnega olja. Na kožo, seveda! Njegovo delovanje na ostale organe, na bolezni in tegobe ter na človeško psihično zdravje pa nas v okviru kozmetologije ne sme zanimati: to je stroka in področje, ki je formulatorjem in izdelovalcem kozmetike izven območja kompetenc! Lepo prosim, ne mešajmo hrušk z jabolki!
Naj bo seveda jasno: proti uporabi eteričnih olj v aromaterapevtske namene (torej kot metode komplementarnega zdravljenja) nimam nič. Pravzaprav menim, da imajo lahko eterična olja izredno učinkovitost pri marsikateri človeški tegobi in bolezni in vsekakor spoštujem in cenim (strokovno podkovano) znanje in uporabo eteričnih olj v te namene. Poudarjam, kar je v oklepaju: strokovno podkovano. Vendar ponavljam tudi, kar sem že zgoraj napisala, ne mešajmo hrušk z jabolki: čeprav aromaterapija uporablja eterična olja tudi v izdelkih in oblikah za kožni nanos (masažna olja, mazila ipd), to še ne pomeni, da lahko v kozmetologijo samo prenesemo aromaterapevtske smernice za rabo eteričnih olj. Ne bo šlo! Govoriti o tehnikah izdelave emulzij in o učinkih eteričnega olja na notranje zajedalce v isti sapi je, milo rečeno, neprofesionalno.
Zavedam se, da je področje aromaterapije ogromno, neverjetno obsežno in da je za pridobitev potrebnega znanja in strokovnosti potrebnega ogromno vloženega truda, let študija in izkušenj. To ni znanje, ki ga pridobiš čez noč. Zato globoko spoštujem vse profesionalne aromaterapevte, ki svoje delo opravljajo vestno in z vso potrebno previdnostjo.
Ravno tu tiči razlog, zakaj se sama v podrobnosti eteričnih olj ne spuščam preveč. Nisem aromaterapevt, moje znanje o eteričnih oljih je omejeno in zagotovo nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko o eteričnih oljih suvereno govorila. Moje znanje je predvsem vezano na uporabo eteričnih olj v kozmetičnih izdelkih: na možen kozmetični učinek na kožo, na njihov vonj, na njihovo sestavo, na količino alergenov in na zakonske omejitve.
Najbrž bo tu marsikdo vprašal: “Zakaj se pa ne posvetiš še aromaterapiji?”.
Ravno zato, ker je za kakovostno aromaterapijo potrebno ogromno znanja, predanosti, neprestanega učenja in seveda tudi dovolj prakse. Tako kot je potrebno ogromno znanja, predanosti, neprestanega učenja in eksperimentov za formuliranje kozmetike. In ker menim, da je človek lahko dober v mnogih stvareh, resnično pa se lahko stoodstotno posveti samo eni. Nasprotno pa ostane polovičen v dveh. In moja strast je kozmetologija, temu sem predana, temu se želim posvetiti in tu se želim izpolnjevati.
Seveda se učim o eteričnih oljih. O njihovem pridobivanju, o njihovi kemiji, o spojinah, ki jih sestavljajo, o njihovih učinkih, o njihovem vonju. Vendar ne o njihovi uporabi v terapevtske namene: zdravljenje namreč ni domena kozmetologije.
Ljudje in eterična olja: kdo je lopov?
Drugi razlog za mojo splošno redkobesednost o eteričnih oljih tiči v njihovi spremenljivi naravi. Dovolite mi malce hecno (in resnično zelo pretirano) prispodobo: z eteričnimi olji je kot z ljudmi – nikdar resnično ne veš, kateri nosi masko in kdo je lopov – dokler te ne opehari. Kar hočem reči je to, da pri eteričnih oljih nikdar ne veš, s kakšnim eteričnim oljem imaš opravka, dokler nimaš na razpolago resničnih analiz o prav tistem dotičnem eteričnem olju, ki ga imaš v rokah.
Eterično olje neke rastline nekega pridelovalca je namreč lahko zelo, zelo drugačno od eteričnega olja enake rastline nekega drugega pridelovalca. Učinkovitost in škodljivost eteričnih olj pa je odvisna ravno od njegove sestave – od posameznih spojin, ki dano eterično olje sestavljajo.
Vzemimo za primer eterično olje semen korenčka, ki je kar precej priljubljeno za nego starejše kože. Eterično olje semen korenčka vsebuje metilevgenol. IFRA pravi, da EO semen korenčka lahko vsebuje do 0,5 % metilevgenola, Tisserand in Young pa pišeta, da splošno dobavljiva olja ne vsebujejo pomembnih količin metilevgenola. Koliko pa je “pomembna količina”?
Metilevgenol je rakotvorna spojina, ki jo evropska zakonodaja v kozmetičnih izdelkih brez spiranja omejuje na 0,0002 %. Se zavedate, kako malo je to? Verjemite – tako malo, da je potrebno natančno preračunavanje in tehtanje vsebnosti nekega eteričnega olja v izdelku, tudi če vsebuje le sledi metilevgenola.
Na drugi strani imamo varnostno poročilo o metilevgenolu, ki ga je leta 2010 izdelalo kanadsko Ministrstvo za okolje in zdravje. V tem poročilu najdemo zanimivo tabelo o vsebnosti metilevgenola v različnih eteričnih oljih, tudi v olju semen korenčka, podatki pa so bili zbrani iz različnih virov. Olje semen korenčka iz ene študije vsebuje 0,165 % metilevgenola, olje iz druge analize pa skoraj desetkrat več – 1,23 % metilevgenola. Se vam to zdi malo? Da dosežete maksimalno dovoljeno zakonsko mejo metilevgenola, bi lahko v vašem izdelku uporabili največ 0,12 % olja semen korenčka z vsebnostjo 0,165 % metilevgenola. Drugega olja pa bi lahko dodali desetkrat manj! Kako boste to stehtali?
Da ponovim, kar sem že zgoraj napisala, ne mešajte hrušk z jabolki in ne naslanjajte se vedno na aromaterapevtska priporočila. Če je v aromaterapiji olje korenčkovih semen dovoljeno v višjih količinah, se morate zavedati, da so to smernice za aromaterapevtske, ne kozmetične izdelke. Za kozmetične izdelke veljajo zakoni, ki jim je potrebno slediti.
S kakšnim eteričnim oljem torej imate opravka? Ali resnično poznate eterična olja, ki jih imate v vaši zbirki? Ali poznate sestavo za vsako od eteričnih olj in tudi njihov maksimalni odstotek uporabe?
Torej? Imaš raje kozmetične dišave kot eterična olja?
Ne, sploh ne. Obožujem popolno parfumersko nepopolnost, ki jo imajo eterična olja. Obožujem njihov izraz in odsev narave – dišijo namreč po tistem, kar tudi resnično obstaja. Z vsemi plusi in minusi nekega vonja, z njihovo nezaokroženostjo in – če lahko tako rečem – surovostjo. Dišave so v primerjavi z eteričnimi olji pogosto “ploske”, preveč popolne, z njimi je ustvarjalnost omejena.
Dišave imajo tu eno drobceno prednost: kot specifična kozmetična surovina imajo (v primeru istega proizvajalca) vedno isto sestavo, razmerja spojin se ne spreminjajo iz leta v leto, njihov odstotek uporabe v posameznem izdelku pa je navadno jasno določen že s strani proizvajalca, brez večjih težav pa dobimo tudi podatke o seznamu alergenov in zakonsko omejenih spojin. V nasprotju s proizvajalci (in prodajalci) eteričnih olj, ki bi morali svoje eterično olje analizirati iz leta v leto (oziroma z destilacije v destilacijo, s čimer seveda narasejo tudi stroški), so dišavna kozmetična olja vedno enaka, kar bistveno olajša uporabo v kozmetiki in jo naredijo tudi bolj varno.
In, nenazadnje, kljub temu, da so eterična olja naravna, sintezne dišave pa – nasprotno – pogosto videne kot sam zlodej, so eterična olja kljub svoji naravnosti lahko enako ali še bolj alergena kot dišavna olja ter enako ali še bolj škodljiva (rakotvorna / fototoksična / drugo) kot dišavna olja. Še posebej, če vzamemo v zakup dejstvo, da obstajajo tudi naravne dišave (sestavljene iz naravnih komponent eteričnih olj) ter dišave brez alergenov. O relativnem dobrem naravnega sem že pisala nekoč, tukaj.
Kljub vsemu temu pa dišave ne bodo nikoli dosegle kozmetično aktivne učinkovitosti, ki jih imajo eterična olja. Eterična olja lahko na kožo učinkujejo na desetine različnih načinov – to je njihovo kozmetično aktivno učinkovanje: protibakterijsko, pomirjujoče, antioksidativno, seboregulativno in še in še. Dišave tega ne zmorejo.
Vendar je prvi pogoj kozmetično aktivne uporabe eteričnih olj njihova varnost. In ta varnost – kot smo videli pri ubogem korenčku – ni tako preprosta kot se morda na prvi pogled zdi. S kakšno suverenostjo naj torej pišem in svetujem o eteričnih oljih in o njihovi uporabi v kozmetiki, ko pa je med njimi lahko tudi desetkratna razlika v neki spojini, ki je odločilnega pomena za doziranje olja v kozmetičnem izdelku?
The post Uporabljaš raje dišave kot eterična olja? appeared first on .
]]>The post Intenzivna izobraževanja o formuliranju kozmetično aktivnih izdelkov: pogosta vprašanja appeared first on .
]]>Q&A: intenzivna izobraževanja o formuliranju za posamezen tip kože
Od razpisa vsebin za poglobljena izobraževanja o izdelavi aktivne kozmetike za suho kožo ter aktivne kozmetike za mastno in aknasto kožo dobivam precej vprašanj o tem, kako bo posamezno izobraževanje sploh potekalo, koliko je praktičnega dela, koliko “vojnih tajn” povem 
in podobna vprašanja. Zato sem se odločila, da je morda najbolje kakšno besedo več napisati kar v posebni objavi. Spodnji odstavki so odgovori na največkrat zastavljena vprašanja, če imate še kakšno, pa v komentar (ali v mail) z njim!
Kako je oblikovano intenzivno izobraževanje? Kako bo to pravzaprav izgledalo?
Izobraževanja o formuliranju kozmetično aktivnih izdelkov za posamezen tip kože so osnovana tako, da udeleženci dobijo kar največ informacij in kar največ znanja iz osnovnih in kozmetično aktivnih sestavin, formuliranja ter specifik kože, hkrati pa se tekom izobraževanja naučijo pridobljeno znanje uporabljati povsem samostojno. Poudarek celotnega izobraževanja je ravno na samostojnosti in znanstvenem pristopu, ki bi ga morali imeti ob formuliranju kakršnegakoli izdelka.
Sistem izobraževanja je ravno zato precej drugačen od drugih delavnic in tečajev, ki jih je moč najti pri nas, tako po strukturi kot po vsebini.
Izobraževanje je razdeljeno v šest srečanj, ki pa – z izjemo prvega – niso predavanja. Predavanj kot takih ni, srečanja so namenjena predvsem vaji, senzoričnemu spoznavanju sestavin, prikazu postopkov, prikazu napak in težav, “hakelcov” in “trikov”, razumevanju pristopov k formuliranju ter usvajanju praktičnega formuliranja in seveda … vprašanjem. Teh je vedno veliko.
Celotno izobraževanje je usmerjeno tako, da se tečajniki najprej spoznajo z osnovami kože (normalno zdrave) in z lastnostmi posameznega tipa kože (suhe / mastne / aknaste / občutljive itd) ter vsemi mehanizmi, ki sodelujejo pri problematikah posameznega tipa kože. Potem jim predstavim pristope formuliranja in se pregleda načine pokrivanja vseh primanjklajev nekega tipa kože – se pravi kako aktivno formuliramo za vsak posamezen “manjko”. Začne se z vodnimi izdelki, potem pridejo oljni izdelki, nazadnje pa še emulzije (ki pač povezujejo prej osvojeno znanje iz oljnih in vodnih izdelkov). Vmes pa sproti spoznavamo vse sestavine.
Na srečanjih udeleženci dobijo skripto, ki vsebuje vse potrebne informacije (skupno je gradiva več kot 150 strani!!!): od tega, katere sestavine so primerne, kje jih je moč dobiti, kako se jih uporablja, kako se jih sinergično kombinira z drugimi – do tega, kako se formulira posamezen izdelek, kakšne pristope lahko uberemo, kaj moramo upoštevati pri kombiniraju večjega števila izdelkov itd.
Skripto udeleženci preštudirajo doma – na srečanjih vsebine skripte ne bom ponavljala, ker bi potem srečanj bilo ogromno, cena pa neprimerljivo višja. Cilj izobraževanja namreč ni, da na srečanjih odpredavam tisto, kar že piše v skripti – zakaj bi se ponavljali?! Prav tako ni cilj, da povem nekaj na pol oziroma da podam znanje na pol, ampak da dobijo udeleženci čim več znanja in informacij – ki pa jih morajo znati uporabiti sami. Da torej pridejo do samostojnosti (in suverenosti) v formuliranju.
Kaj pa praktično delo? Koliko je praktičnega dela?
Na srečanjih se torej dejansko lotimo praktičnih in nikakor ne teoretičnih vsebin (teorija je v skripti): torej npr. računanje alergenov, ko imamo mešanico EO, pravilen postopek solubilizacije, senzorično razumevanje lipidov, razločevanje med stabilno in nestabilno emulzijo itd ter seveda tudi praktično skupinsko formuliranje.
Vendar je to le droben del prakse. Praktičnega dela in eksperimentiranja je ogromno, vendar gre za samostojno delo in samostojno eksperimentiranje. Cilj izobraževanja ni, da na srečanjih vsi udeleženci izdelajo nek (isti) izdelek, ampak da spoznajo svoje sestavine, da razumejo njihovo delovanje in da so na koncu sposobni formulirati povsem sami, samostojno, vse izdelke za nego določenega tipa kože. Pri tem je poudarek seveda na tem, da so izdelki formulirani premišljeno in s kozmetično aktivnimi sestavinami. Po domače: skozi celoten se program udeleženci naučijo iz nule narediti zares učinkovit izdelek – jaz podam vse informacije in trike, ki jih poznam in so mi na voljo, prakso mora pa vsak opraviti sam, doma.
Verjamem, da se lahko največ naučimo le iz lastnih poskusov, lastnih napak, lastnega testiranja, lastnega opazovanja. Zato se seveda pričakuje sprotno samostojno delo, zaradi česar so tudi potrebna določena predznanja, potrebno pa je tudi sproti narediti domače naloge
Koliko je razkritih “vojnih tajn” in “drobnega tiska”?
Moram reči, da me je to vprašanje kar malce presenetilo, saj nisem povsem razumela, kaj je punca, ki me je to vprašala, točno mislila z “drobnim tiskom” 
No, to so vse tiste male skrivnosti velikih mojstrov, ki jih navadno nihče ne pove.
Tisti, ki je že bil na kakšni moji delavnici, ve, da odgovorim na čisto vsa vprašanja in nikoli ne skrivam nobenega znanja in nobene informacije. Če vem – povem; če je ne vem, se pozanimam.
Kot sem že zgoraj napisala: srečanja so namenjena prav temu, da pokažem, kje so hakelci in kje so triki in fore, na kaj moramo biti pozorni, kaj je potrebno vzeti v zakup. Srečanja so tudi zato, da lahko odgovorim na vsa vprašanja, dileme, probleme, ki so se pri domači praksi in domači nalogi pokazali. Bistveno je namreč da udeleženci RAZUMEJO in posledično znajo formulirati samostojno. To je cilj.
Tekom celotnega izobraževanja bom zato tudi vedno na razpolago za maile, smse, pa tudi klice – za vse dodatne info, vprašanja in dvome, ki bi se morda porodili med izobraževanjem
Celotno izobraževanje in seveda domače naloge / domače delo udeležence peljejo do tega, da bodo na koncu formulirali svoj izdelek – čisto sami – ga izdelali in seveda znali utemeljiti vsako sestavino, vsako kombinacijo in vsako sinergijo.
Kako izgleda zaključni izpit?
Za zaključni izpit je potrebno formulirati in izdelati kozmetično aktivni izdelek po izbiri (krema, tonik, serum itd) in seveda znati utemeljiti izbiro sestavin ter izgradnjo izdelka. Izdelek je potrebno predstaviti in zagovarjati pred komisijo in pred ostalimi udeleženci. Pri tem je seveda pomembna tako sama formulacija kot izgled izdelka: homogenost, stabilnost, prijetnost ob uporabi, vonj, izgled – skratka vse.
Zaključni izpit je v pisni obliki (in fizičnem izdelku) postrebno oddati vsaj teden pred zagovorom, a naj ta pisna oblika nikar nikogar ne plaši – ni to kakšno doktorsko delo, važno je, da se iz pisnega dela razbere, da udeleženec razume postopek formuliranja in da zna razmišljati s svojo glavo. Če se bo vmes kje zalomilo, bomo vsakemu tudi priskočili na pomoč. Ob zagovoru pa je seveda potrebno izdelek predstaviti in pokazati.
Še kakšno vprašanje?
The post Intenzivna izobraževanja o formuliranju kozmetično aktivnih izdelkov: pogosta vprašanja appeared first on .
]]>The post Kako izdelamo glicerolni izvleček? appeared first on .
]]>Kako izdelamo glicerolni izvleček?
V zadnjem času sem na Facebooku objavila nekaj fotografij z domačimi glicerolnimi izvlečki, ki so požele precej zanimanja, hkrati pa so se v komentarjih redno pojavljala vprašanja o receptu in postopku izdelave. Tako recept kot postopek sta precej preprosta, ker pa se mi zdi, da je zanimanja precej, negotovosti pa še več, bo objava o izdelavi glicerolnih izvlečkov najbrž dobrodošla.
Kaj je glicerol in kaj glicerit?
Preden se poglobimo v sam postopek izdelave glicerolnih izvlečkov, ponovimo najprej kaj je glicerol (in kaj je glicerolni izvleček).
Glicerol ali glicerin je brezbarvna, viskozna tekočina sladkastega okusa, ki po svoji kemijski obliki spada med poliole. Je naravni sestavni del človeškega organizma in je odlična vlažilna sestavina. O njenih vlažilnih lastnostih si lahko preberete v tej objavi.
Glicerol se v kozmetičnih izdelkih uporablja kot vlažilna sestavina, vse pogosteje pa se uveljavlja tudi uporaba izvlečkov na njegovi osnovi. Glicerol namreč predstavlja polarno topilo za posamezne rastlinske snovi. Glicerol spada tako kot voda in etilni alkohol med polarna topila, vendar je to v primerjavi z alkoholom šibko topilo, kar pomeni, da je njegova ekstraktivna moč manjša, izvlečki pa so zelo blagi in nežni. (Več o različnih vrstah topil in o njihovi moči najdete v objavi o rastlinskih izvlečkih).
Glicerit ali glicerolni izvleček je torej preprosto rastlinski izvleček, izdelan z uporabo glicerola kot topila za aktivne snovi.
Kako izdelamo glicerolni izvleček?
Izdelava glicerolnih izvlečkov je precej preprosta in ne zahteva posebnih znanj ali opreme, le nekaj potrpljenja in dobro mero čistoče.
Tako kot to velja za oljne macerate, tudi pri glicerolnih izvlečkih ni enega samega pravila oziroma pravilnega postopka in pravilnega razmerja med glicerolom, vodo in rastlinskim materialom, temveč je možnosti več. Ne glede na to, katero možnost izberemo, moramo vedno imeti pred očmi le to, da je zaradi prisotnosti vode v samem rastlinskem materialu izvleček podvržen mikroorganizmom, zaradi česar moramo izvleček primerno zaščititi.
Za izdelavo glicerita ali glicerolnega izvlečka potrebujemo:
- glicerol;
- vodotopen konzervans (npr. Cosgard);
- rastlinski material;
- primeren steklen kozarec s pokrovom.
Steklen kozarec, v katerem bomo namakali naše rastline, dobro operemo, posušimo in razkužimo. Rastlinski material (cvetove / stebla / plodove / drugo) dobro pregledamo, očistimo, po možnosti operemo in posušimo. V kolikor je rastlinski material, iz katerega bomo delali izvleček, nežen, odvečno vodo samo popivnamo z uporabo papirnatih brisač. Večje kose rastlinskega materiala (npr. večje plodove) razrežemo.
Tako pripravljen rastlinski material zložimo v steklen kozarec ter povsem prelijemo z glicerolom ter dodamo konzervans. Kozarec zapremo in pustimo namakati nekaj dni, navadno do največ 10 dni oziroma do takrat, ko vidimo, da je naš rastlinski material “izžet”. Med namakanjem je priporočljivo, da zmes rastlin in glicerola vsak dan dobro premešamo ali pretresemo.
Po primerno dolgem namakanju glicerolni izvleček precedimo skozi gazo, rastlinski material pa dodobra ožamemo. Priporočam, da po precejanju skozi gazo glicerit še enkrat filtriramo skozi filter papir. Tako dobljen glicerit shranimo v dobro zaprti embalaži na hladnem in temnem. Rok uporabe je 6 mesecev, pogosto pa trajajo precej dlje.
Koliko glicerola in koliko rastlin?
Ob teh vprašanjih se pokažejo možnosti in variante, ki jih imamo na razpolago, ko izdelujemo glicerolne izvlečke, hkrati pa s temi vprašanji že vstopamo v komplicirani svet hipotez in teorij, ki jim nikoli ni videti konca.
Razmerje med glicerolom in rastlinskim materialom je deloma odvisno od naših želja, deloma pa tudi od rastlinskega materiala, ki ga uporabljamo. Več rastlinskega materiala navadno pomeni bolj intenziven izvleček, vendar pri uporabi svežega rastlinskega materiala to lahko kmalu postane problem. Svež material namreč vsebuje vodo, ki se seveda zmeša oz. “izluži” v glicerol, preveč vode pa predstavlja dobro podlago za mikroorganizme.
Če za izdelavo izvlečkov uporabljamo suh rastlinski material, je razmerje med glicerolom in rastlinami lahko pravzaprav čisto po naših željah. Če pa izdelujemo izvlečke iz svežih rastlin (ki lahko dajo tudi bolj intenziven vonj in barvo) pa je razmerje med glicerolom in rastlino lahko še kako pomembno. Dobro je, da naš izvleček ne presega 50 % vsebnosti vode. Naj bo seveda jasno: vode je lahko načeloma tudi več, vendar je možnost, da se bo izvleček pokvaril, večja. Pri tem bi bilo najbolje vedeti, koliko vode vsebuje naša zel ali plod, vendar to žal niso ravno tako hitro dostopni podatki. Kaj torej naredimo?
Za rastline, pri katerih ne moremo najti podatka o količini vlage v svežem materialu, se držimo pravila, da uporabimo enak (masni) delež glicerola ter rastlinskega materiala. Za rastline ali plodove, za katere lahko te podatke najdemo, pa primerno preračunamo razmerja. Tako npr. marelica vsebuje cca 86 % vode. Če bi želeli izdelati glicerit iz mareličnih plodov, bi za maksimalno 50 % vode v končnem izvlečku lahko uporabili do cca 58 % marelic in 42 % glicerola.
Kaj pa konzervans?
Pri konzervansu ni debate in ni takšnih in drugačnih možnosti: dodajamo ga vedno, pri čemer ga tehtamo na skupno maso glicerola in rastlinskega materiala. Naša razmerja bodo torej nekako takole (če upoštevamo, da uporabimo enaki masi glicerola in rastlin):
50 % glicerola
49,4 % rastlinskega materiala
0,6 % Cosgarda
Če se ob tem sprašujete, ali je konzervans nujno potreben, je odgovor … ehh, za vašo varnost ja. Glicerol sicer res deluje kot sekvestrant za vodo in v primerno visokih količinah deluje kot samo-konzervirna snov (podobno kot med, alkohol, slanica itd), vendar pa imamo pri izdelavi izvlečkov v resnici opravka z mnogimi dejavniki, ki jih ne moremo predvideti: od količine vlage v rastlinskem materialu, prisotnosti mikroorganizmov v samem materialu do vsebnosti sladkorjev – tudi prisotnost le-teh namreč (negativno) vpliva na trajanje izvlečka. Izvleček zato vedno konzervirajte in porabite v čim krajšem času.
Katere rastline so primerne za izdelavo glicerolnih izvlečkov?
Za zaključek pa še dve besedi o izbiri rastlin za izdelavo gliceritov.
Kot napisano v prvih odstavkov te objave, je glicerol polarno topilo, kar pomeni, da topi predvsem polarne (torej preprosto rečeno “bolj v vodi topne”) snovi. Ko izbiramo rastline za namakanje v glicerolu se torej najprej vprašajmo, kaj pravzaprav želimo z izvlečkom doseči (morda samo vonj? ali pa samo barvo? ali želimo tudi učinkovitost?) ter ali so njene učinkovine bolj topne v vodi ali v lipidih ter se po tem tudi ravnajmo. Tako npr. nima smisla, da bi v glicerolu namakali korenje v upanju, da izlužimo betakaroten, ki je topen v lipidih.
Za namakanje v glicerolu in izdelavo gliceritov je pravzaprav primerna velika večina zelišč in sadežev, ki nas obdajajo: bezeg (cvetje in jagode); slez, slezenovci in ajbiš; lanena semena, lipa, ognjič, kamilica, jagode, borovnice, limone, ingver, kumarice itd. Tu domišljija res nima meja
The post Kako izdelamo glicerolni izvleček? appeared first on .
]]>The post Recept: Osvežilno pršilo za telo meta & bezeg appeared first on .
]]>Osvežilno pršilo za telo meta & bezeg
Izdelava preprostega osvežilnega pršila je bila že dlje časa na mojem seznamu želja in opravil. Pravzaprav vse odkar je narava zimske temperature v hipu zamenjala za poletno vročino in soparo. Torej vsaj nekaj tednov.
Osnovni sestavini v formulaciji, ki se je šele oblikovala v moji glavi, sta bila meta in mentol, saj sta oba idealna za osvežitev. Ko pa sem prejšnji teden na Facebooku objavila nagradno igro z nagrado izvlečka bezgovih cvetov (dišečega!), se je ta ideja hitro zlila z zamislijo nekaterih punc, ki so predlagale uporabo bezgovega glicerita v osvežilnem pršilu. In tu smo!
Formulacijo sem namenoma obdržala preprosto in z le nekaj temeljnimi sestavinami, ki se medsebojno dopolnjujejo. Hidrolat poprove mete za osvežitev in pomiritev, mentol za intenzivnejši občutek hlajenja, izvleček bezgovih cvetov v glicerolu pa doda vlažilne in antioksidativne lastnosti, ki so v poletnih mesecih vedno dobrodošle. Priprava je izredno hitra, vsega skupaj vam vzame največ deset minutk, s pospravljanjem vred – kot mora biti v teh vročih dneh
Pršilo diši sveže in hladno, skorajda rezko, po metinih listih in mentolu, sčasoma pa se vonj hidrolata poveže s sladko medenostjo bezgovih cvetov in na koži ostane rahla, prijetna aroma poletnih dni.
Osvežilno pršilo za telo meta & bezeg
Formulacija za 100 g
hidrolat poprove mete do 100
solubilizator Clear Plus (INCI: Caprylyl/Capryl Glucoside, Aqua, Sodium Cocoyl Glutamate, Glyceryl Caprylate, Polyglyceryl-6 Oleate, Sodium Surfactin) 2,4
etilni alkohol (96 %) 10
mentol v kristalčkih 0,5
glicerolni izvleček bezgovih cvetov 5
Cosgard (INCI: Dehydroacetic Acid, Benzyl Alcohol) 0,6
pH 5
Postopek izdelave:
V manjšo čašo odtehtamo etilni alkohol in mentol v kristalčkih ter dobro premešamo, da se vsi kristalčki mentola povsem raztopijo. V večjo čašo odtehtamo hidrolat poprove mete ter solubilizator. Premešamo, da dobimo homogeno zmes. Raztopino mentola nato počasi dodajamo v mešanico hidrolata poprove mete in solubilizatorja ter mešamo. Dobiti moramo homogeno, povsem prozorno raztopino. Dodamo glicerolni izvleček bezga, preverimo in po potrebi popravimo pH ter dodamo konzervans. Pršilo prelijemo v stekleničko s pršilom.
Opombe k formulaciji in izdelavi
Mentol je glavna sestavina eteričnega olja mete in je pravzaprav odgovoren za tipičen prepoznaven vonj, ki ga ima meta. Na koži deluje izredno osvežilno, skorajda “ledeno” hladno in mrzlo, kar se s pridom izkorišča v izdelkih za osvežitev. Pri tem velja povedati, da se receptorji na koži delovanja mentola kar hitro navadijo, zato je tudi osvežilni občutek izdelka sčasoma manjši. Za intenzivnejši občutek hlajenja lahko povečate količino mentola, vendar bodite pozorni: mentol je lahko dražeča sestavina, zato z njim ne pretiravajte. Uporabljeni mentol lahko opustite ali zamenjate za eterično olje poprove mete. V tem primeru prilagodite količino potrebnega solubilizatorja.
Mentol je topen v alkoholu in netopen v vodi, zato je za uspešno vključitev v kozmetični izdelek potrebna visoka količina alkohola in/ali uporaba solubilizatorja. V tem primeru sem izbrala srednjo pot: vključila sem določen odstotek alkohola, ki zaradi hitrega izhlapevanja na koži pripomore k občutku svežine, vendar sem uporabila tudi solubilizator. Solubilizator pripomore k popolni disperziji mentola. Uporabljena količina alkohola namreč nikakor ni dovolj, da bi lahko brez solubilizatorja dosegli prozorno stabilno raztopino, temveč bi izdelek bil mlečno bele barve, mentol pa bi ščasoma izstopil.
Sama najraje uporabljam solubilizator Clear Plus, saj se je v vseh poskusih izkazal za najbolj preprostega in učinkovitega. V kolikor imate na razpolago drug solubilizator (npr. Dermofeel 10 LW) je potrebno količino solubilizatorja prilagoditi izbranemu solubilizatorju – s testiranjem. Več o solubilizatorjih in njihovi uporabi pa sem že pisala tukaj.
The post Recept: Osvežilno pršilo za telo meta & bezeg appeared first on .
]]>The post Trgovine s kozmetičnimi sestavinami (in ne samo) appeared first on .
]]>Trgovine s kozmetičnimi sestavinami (in ne samo)
Ali: kje kupiti, kaj kupiti in na kaj paziti.
Veliko let je že minilo od objave Kje kupiti in kaj kupiti s seznamom tujih spletnih trgovin (ter eno samo, samcato slovensko trgovino), v katerih je bilo moč kupiti kozmetične surovine. Od takrat se je svet domače kozmetike, še posebej v Sloveniji, precej spremenil in razvil, prav tako tudi v tujini. Osvežitev teh informacij je bila že kar nujna, se mi zdi!
Tokrat seznam ne bo zgolj seznam, ampak tudi povzetek lastnih izkušenj, preferenc in seveda nakupovalnih navad. Začnem seveda v Sloveniji, bom pa seznamu dodala še vse tiste (pomembne) pritikline, ki jih domači proizvajalec konec koncev potrebuje.
Slovenska surovinska scena
Če je še nekaj let nazaj v Sloveniji tržišče bilo revno in borno, je današnja paleta trgovin s kozmetičnimi surovinami precej bolj pisana. Znotraj meja imamo tako na razpolago kar lepo število trgovin: Tovarna Organika, Natural Loti, Favn, Beebeautywithmaja, Herbana, Calendula, Milnica in še veliko drugih. Večina teh spletnih trgovin ponuja vse, kar potrebujete za izdelavo domače kozmetike: hidrolate, rastlinska olja, eterična olja, emulgatorje, konzervanse, antioksidante, kozmetično aktivne učinkovine, površinsko aktivne snovi, zgoščevala vodne in lipidne faze, voske, sintezne emoliente itd.
Omenjene trgovine se v nekaterih pogledih precej razlikujejo v ponudbi in dobavljivosti sestavin, večkrat pa tudi v ceni. Kar se tiče izbora kozmetično aktivnih sestavin in “modernosti” sta na prvem mestu Tovarna Organika in Natural Loti, saj je v obeh spletnih trgovinah moč dobiti veliko naprednih sestavin, ponudbo pa obe trgovini kar dobro obnavljata in dopolnjujeta. Izbor je v primerjavi s tujino še vedno pogosto omejen, vendar je – glede na velikost našega tržišča – obstoječa ponudba super.
Sama imam neposredne izkušnje le s Tovarno Organiko, Natural Loti in Favnom: dobava ekspresno hitra in natančna za vse tri. Ob povpraševanju po dodatnih informacijah ali spremnih dokumentih načeloma ni težav, Favn pa ima večino analiznih listov kar na spletni strani.
Z drugimi slovenskimi spletnimi trgovinami nimam izkušenj, deloma zaradi omejene ponudbe sestavin, deloma pa tudi zaradi bistveno nižjih cen, ki jih ponuja tujina, zaradi česar veliko večino sestavin kupujem na tujih spletnih straneh.
Tuje spletne trgovine
Seznam tujih spletnih trgovin s kozmetičnimi surovinami bi lahko bil dolg kilometre in kilometre, toliko jih je! Vendar pa bi seznam na neki točki postal popolnoma neuporaben, saj se surovine, ki jih lahko v teh trgovinah najdemo, na neki točki začnejo ponavljati. Omenila bom samo meni ljube oziroma tiste, s katerimi imam posredne ali neposredne izkušnje.
Nam najbližje je najbrž hrvaška Terra Organica, ki ima poleg kozmetičnih surovin tudi prehranska dopolnila. Večina kozmetičnih surovin, ki jih ima v ponudbi, je pravzaprav le preprodaja sestavin iz romunske spletne trgovine Elemental. Elemental ima cenovno dostopne surovine in dobro izbiro sestavin, med njimi tudi take, ki jih v Sloveniji ni moč dobiti, npr. ferulna kislina. Neposredne izkušnje s to trgovino nimam, vendar so punce, ki od tam naročajo in jim pomagam pri razvoju kozmetičnih formulacij, zadovoljne. Sama lahko rečem le to, da so s stališča birokracije napredni, saj so vsi varnostni listi dostopni online, brez težav pa pošljejo tudi ostale dokumente.
Cenovno prijazna je tudi poljska trgovina Beautyever. Ima zelo dobro in kvalitetno izbiro kozmetično aktivnih sestavin, pri čemer je kar lepo število takšnih, ki jih v Sloveniji ni, npr. tetraizopalmitat askorbinske kisline, arginin, alfa lipoična kislina, azelaična kislina in mnoge druge. Za naročilo v Slovenijo je potrebno malce okoli vogla, saj morate vse sestavine dati v košarico, izpolniti nakup (do tam, kjer je potrebno vpisati naslov) nato pa napisati mail in prositi za izračun za pošiljanje v Slovenijo (najbolje je izbrati economy pošiljko). Gospa Mira, ki je zelo prijazna, bo naročilo stehtala in povedala, koliko je poštnina, ki pa je s Poljske smešno nizka. Sama še nisem plačala več kot 5 eur. Nato plačate in v manj kot tednu dni je pošiljka pri vas. Tu nakupujem predvsem posebne in redke kozmetično aktivne sestavine, ki jih drugje ne dobim.
Izmed številnih trgovin v nemško govorečem svetu bi izpostavila štiri: Manske, Dragonspice, Alexmo cosmetics ter Skinchakra. V primerjavi z nekaterimi drugimi nemškimi trgovinami (npr. Behawe) imajo sicer manjšo in morda bolj okrnjeno ponudbo, vendar tudi nižje cene. V primerjavi s poljsko trgovino Beautyever so cene tu za nekatere surovine nekoliko višje, vendar še vedno pogosto bolj konkurenčne od slovenskih. Strošek poštnine pri prvih dveh ni pretirano visok (pri Manske do 9 kg 10,50 eur, pri Dragonspice 12,80 eur ne glede na težo), vsekakor pa se splača nabrati nekoliko večje naročilo. Pri Manske navadno naročam “osnovne” sestavine: rastlinska olja, nekatere površinsko aktivne snovi, naravne dišave in podobno. Dragonspice in Alexmo pa imata kar široko ponudbo tako osnovnih in funkcionalnih sestavin kot tudi kozmetično aktivnih sestavin. Manske brez težav pošlje dokumente, v kolikor zaprosite, zelo hitro pa odgovorijo tudi na vsa vprašanja ali dvome, pri Dragonspice pa je včasih to tudi težava in jih je potrebno večkrat pocukati. Skinchakra pa je prava posebnost med temi trgovinami, saj ima okrnjeno vendar zelo izbrano in zares kvalitetno ponudbo sestavin. Cene so nekoliko višje od Manske, vendar boste tu našli sestavine, ki jih drugje ni, npr. kelator natrijev fitat, pufer natrijev citrat, enega najboljših solubilizatorjev – Clear Plus itd. Tu nakupujem veliko “redkih” a temeljnih sestavin, ki so za kvalitetno formuliranje nepogrešljive.
Poleg poljske trgovine Beautyever in nemške Skinchakra pa za nakup kozmetično aktivnih sestavin še vedno v večinskem deležu stavim na italijanski spletni trgovini Glamour Cosmetics in Farmacia Vernile. Kljub temu, da je izdelava domače kozmetike dandanes doma že skoraj v vseh evropskih deželah, pa Italijani (najbrž zaradi svoje nečimrne narave in želje po večni lepoti) še vedno prednjačijo v kvaliteti in raznolikosti kozmetičnih sestavin, ki jih je mogoče dobiti za domačo rabo. Ti dve trgovini sta – v evropskem smislu – kilometre naprej pred konkurenti. Med njima je kar precej razlik; dobava iz Glamour Cosmetics je hitra, odzivnost prav tako; pri naročili v Farmacia Vernile pa se lahko na paket čaka tudi več tednov. Farmacia Vernile je namreč v resnici lekarna in čakalne dobe so … dolge. Obe trgovini načeloma brez težav pošljejo dokumente, velika negativna stran obeh pa so visoki stroški pošiljanja v Slovenijo, zato je najbolje naročiti skupinsko in si deliti stroške poštnin. Sestavin, ki jih je mogoče dobiti samo in zgolj pri zahodnih sosedih, je ogromno: izredno blage površinsko aktivne snovi, zelo učinkoviti naravni emulgatorji, cela vrsta najnovejših in najbolj učinkovitih kozmetično aktivnih sestavin, da o profesionalnih sestavinah za izdelavo make-upa ne govorimo. In še in še.
Kot zadnjega vključim še vsem dobro znani francoski Aroma Zone. S te spletne strani že dolgo ne naročam več, saj so francosko … francoski. Cenovno (glede na količino sestavine) niso posebej ugodni, osebno pa me moti predvsem to, da je dobava kakršnekoli dodatne informacije ali dokumentov skorajda nemogoča. Veliko večino sestavin, ki jih ponuja Aroma Zone, je mogoče dobiti tudi drugje, zato raje brskam in naročam pri drugih ponudnikih.
Drobna beseda o eteričnih oljih (in ostalih dišavnih snoveh)
Medtem ko je pri posameznih kozmetičnih surovinah skorajda vseeno, kje nakupujete (pri predpostavki, da ima prodajalec vse surovine samo za kozmetično rabo!), pa je pri izbiri eteričnih olj potrebno malce več premišljenosti, izbirčnosti in kritičnosti. Eterična olja so namreč lahko zelo različne kvalitete!
V kolikor eterična olja v svoje izdelke vključujete v minimalnih količinah zgolj in predvsem zato, da izdelek nekoliko odišavite, bodo eterična olja, ki jih lahko kupite pri povprečnih prodajalcih kozmetičnih sestavin, čisto v redu. Več izbirčnosti pa je potrebno takrat, ko eterična olja uporabljamo z namenom učinkovitosti (aromaterapevtska uporaba eteričnih olj) ali pa, ko jih uporabljamo za izdelavo dišečih mešanic (parfemska raba eteričnih olj). V tem primeru raje posegajte po visokokakovostnih eteričnih oljih, kot npr. Pranarom (dobite jih tudi na aromazen.si), Florihana (različni prodajalci v Sloveniji, lahko jih naročite tudi iz tujine), Oshadhi (najbližje dobavljiv pri Terra Organica) in druge. Kvalitetna eterična olja lahko dobite tudi pri domačih pridelovalcih in distilerjih, npr. Histria Botanica.
Kot posebnost za častilce vonjav in parfumerske navdušence velja omeniti spletno trgovino Hermitage Oils, ki ima kar tri poslovalnice: v Angliji, v Avstraliji ter v Italiji (https://www.hermitageoilsitaly.com), zaradi česar so stroški poštnine lahko precej “prijateljski” v kateremkoli delu sveta. Hermitage Oils je mala posebnost, saj se ukvarja z vsem, kar je dišečega: absoluti, konkrete, eterična olja, CO2 izvlečki, izolati sestavin, tinkturami, enfleražami itd. Skratka: vse dišeče na enem mestu, med njimi tudi zelo redke sestavine.
Kaj pa oprema?
Palični mešalnik lahko kupite kjerkoli na spletu ali v fizičnih trgovinah kot so Merkur, Mercator ali Mercator tehnika, Spar, Tuš in ostali. Ne zapravljajte premoženja, cena ne vpliva na kvaliteto emulzije – izjema je seveda palični mešalnik z emulgatorskim nastavkom, ki pa navadno stane krepko čez 150 eur.
Steklene čaše, steklene palčke, termometre (tako digitalne kot analogne), pH lističe dobite v bolje založenem Sanolaborju. Seveda nima vsak Sanolabor tudi laboratorijske opreme, zato se vam splača najprej telefonirati in povprašati.
Steklovino lahko dobite tudi v spletni trgovini Mikro+polo kjer je precej cenejša kot v Sanolaborju, vendar se morate potruditi, da opravite naročilo nad 50 eur, drugače vam zaračunavajo stroške priprave naročila (10 eur). Stroškov poštnine ni.
The post Trgovine s kozmetičnimi sestavinami (in ne samo) appeared first on .
]]>The post Poznaš tega gospoda? appeared first on .
]]>Poznaš tega gospoda?
Čuden naslov in še bolj čudna fotografija za takšen blog in za resnično nič kaj čudno objavo, vendar bo spodnji podnaslov hitro razblinil vse dvome. (Mimogrede, gospod na sliki je sposojen iz Pixabay, da ne bo pomote )
Kako dobro poznate svoje kozmetične sestavine?
Na ciklusu predavanj o osnovah emulzij, ki se pravkar odvija, imam super skupinico deklet, ki so vse že prave ekspertke v emulzijah. Vse že mešajo, emulgirajo, formulirajo. (No, v resnici imamo tudi tri čiste novinke, ki so se nam pridružile iz VSŠKV in včasih komajda sledijo vsem poglobljenim vprašanjem ostalih punc, ampak to je že druga zgodba). Skratka, skupina naprednih izdelovalk domače kozmetike z velikim zanimanjem in ogromnim številom zelo tehtnih vprašanj. Kar me seveda izjemno veseli.
Vendar tako kot pri drugih delavnicah tudi tu opažam, da imajo domači izdelovalci kozmetike velik, temeljni problem neposrednega nepoznavanja sestavin, s katerimi formulirajo.
Z nepoznavanjem sestavin seveda ne mislim, da povprečen domači izdelovalec ne ve, kako sestavine na koži delujejo, kakšen je njihov namen, kako se jih uporablja. Ne, nikakor ne. Teoretično in tehnično znanje je velikokrat izjemno; praktično – ali recimo temu raje senzorično, osebno, izkustveno – pa močno šepa. Formuliranje brez poznavanja obeh polov – tako tehnične plati in teoretičnih podatkov kot tudi senzoričnega vidika sestavine – pa je, kot bi z lokom in puščico ciljali v tarčo … ob ugasnjeni luči.
Poznaš tistega gospoda?
Za lažje razumevanje dam sledečo prispodobo. Prijateljica vam reče: “poznaš tistega gospoda? Zadnjič sem ga spoznala, direktor v onem podjetju, pa ima šele okoli 35 let. Tak, fletnega videza, visok pa bolj mišičast. Ampak, veš, prav prijetno je z njim kramljati, izredno je prijazen, vse sem se v hipu zmenila, še popust nam je dal in jutri nam že pripeljejo parket!” Čez nekaj mesecev imate priložnost tega istega gospoda spoznati tudi vi. Še vedno je direktor v istem podjetju, še vedno ima 35 let, še vedno je visok in mišičastega videza. Ampak vam se ne zdi kaj posebej prijazen in ustrežljiv, temveč čisto navaden nabildan cepec. Vaša subjektivna presoja se je od prijateljičine tako močno razlikovala, da ste podvomili, ali je šlo za isto osebo. Vendar ja: tehnični podatki (“teorija”) ostajajo enaki (starost, poklic, videz), subjektivna ocena (torej “senzorična plat”) pa je povsem različna. Zakaj? Ker je to vaše osebno izkustvo.
Če prenesem to v najbolj preprost svet sestavin. Kupite arganovo olje, ker preberete na netu, da je super dobro za suho kožo in se relativno dobro vpija. Preberete, da je argan super stvarca z obilico fitosterolov ter super razmerjem enkrat nenasičenih in večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Seveda ga naročite, ko ga dobite, pa ugotovite, da je pravzaprav kar mastno in da vam prav zares nagravžno smrdi. Še vedno je to arganovo olje – njegove tehnične lastnosti (“teorija” – INCI ime, specifična gostota, razmerje enkrat in večkrat nenasičenih maščobnih kislin, količina fitosterolov) ostajajo enake. Vendar vaša osebna, senzorična izkušnja pravi, da je olje mastno. Je torej podatek o vpojnosti arganovega olja zavajajoč? V bistvu niti ne.
Relativnost in lestvice
Pa se vrnimo na tistega mišičastega gospoda. Vaš prvi vtis o njem ni bil prav nič pozitiven. Vendar ko trezno razmislite in človeka kot takega primerjate z vašim izjemno sitnim šefom, ugotovite, da pravzaprav ni bil tako zelo neprijazen. V resnici je bil na lestvici (ne)prijaznosti od 1 do 10 dejansko šele nekje na 5.
Kaj ima to veze s kozmetičnimi sestavinami? Preprosto to: tudi arganovo olje iz prejšnjega primera je le rastlinsko olje. In kot tako mastno. Vendar prodajalec ni zavajal ali lagal, ko je napisal, da se relativno dobro vpije. Vprašanje je, v primerjavi s čim se bolje vpije. Če bi se namazali na enem delu z olivnim oljem in na enem z arganovim, bi najbrž hitro ugotovili, da je arganovo olje dejansko manj mastno in bolj vpojno od olivnega olja. Vendar je to potrebno preizkusiti, v nasprotnem primeru vam polovica informacije o sestavini manjka!
Poznavanje sestavin: osnova za formuliranje
Zgolj branje in učenje o tehničnih lastnostih sestavin za uspešno formuliranje ni dovolj. Sestavine morate poznati – ampak osebno, izkustveno, senzorično. Do obisti. In tu učenje in branje o teh lastnostih ne pomaga, ni učinkovito. Potrebno je stvar vzeti v roke in jo na lastni koži preizkusiti. Seveda ne čisto vseh sestavin (naj bo jasno: velike večine kozmetično aktivnih sestavin ne smete neposredno preizkušati na koži!), vendar pa vse tisto, kar dejansko predstavlja osnovo, morate poznati z vseh plati: rastlinska olja in masla, sintezne lipide, zgoščevala lipidne faze, zgoščevala vodne faze, voske. Ko boste vse to obvladali, se posvetite še emulgatorjem.
Vse, kar dejansko predstavlja ogrodje vaših emulzij (ali drugih izdelkov), bi morali poznati tako intimno kot svojega moža. Ali še bolj.
Kako začeti?
Vzemite si kakšno uro časa na teden, včasih manj, včasih več, in jo posvetite vašim sestavinam. Posvetite jo spoznavanju sestavin, ampak ne teoretičnemu, temveč praktičnemu, izkustvenemu. Zgradite vez z vašimi sestavinami. Začnite pri rastlinskih oljih in maslih, nato predelajte sintezne lipide, predelajte voske, zgoščevala lipidne faze, zgoščevala vodne faze.
Vzemite izbor recimo petih rastlinskih olj – za začetek bo dovolj. Nanašajte jih na kožo: kapljico, dve. Razmažite, občutite, kako se mažejo, na kako veliko površino jih boste razmazali, kako močno je trenje med mazanjem, koliko časa boste mazali, da se vpije, kakšen je občutek po mazanju – masten, mehak, suh … itd itd. Vse te občutke in lastnosti zapišite – za vsako olje posebej. Poskusite jih med seboj po teh lastnostih primerjati – kako se npr. obnaša olivno olje v primerjavi z jojobinim? Če bi morali narediti lestvico vpojnosti ali mazljivosti ali mastnosti, kam bi postavili izbranih pet olj?
Tem prvim petim oljem nato dodajte še kakšnega. Ponovite isto z masli, hkrati pa poskusite primerjati olja in masla med seboj. Ponovite s sinteznimi lipidi, nato pa jih primerjajte še medsebojno z rastlinskimi olji in masli.
Izdelajte mešanico sončničnega olja in 10 % posameznega voska (ali zgoščevala lipidne faze), vsako tako mešanico olja in voska (ali zgoščevala lipidne faze) nanesite na kožo in razmažite. Kako se maže, kakšen je občutek, na kako veliko površino ga uspete razmazati? Bremza? Kdaj bremza, na začetku, na koncu? Je mastno? Voskasto? Suho? Kako močno je zgostilo olje? Nato pa še primerjajte med sabo.
Izdelajte gele iz zgoščeval vodne faze, ki jih imate. Nanesite kapljico, dve: kako se maže? Kako se vpija? Kakšni so, če jih primerjate med sabo po gostoti, mazljivosti, vpojnosti, občutku, ki ga pustijo na koži?
Vsa opažanja in vse informacije si zapisujte: naj to postane vaš dnevnik vtisov. Ponovite večkrat, če je potrebno. Sestavine, s katerimi delate, spoznajte v sami srčiki. Samo tako boste lahko formulirali z vnaprejšnjim predvidevanjem, kako bo izdelek deloval na koži.
Bodite vztrajni, natančni in potrpežljivi. Na začetku se morda drobnih razlik med enim in drugim oljem ne boste zavedali, ampak sčasoma boste razvili tudi ta čut.
Za konec še opomba: na kožo lahko neposredno, večkrat in djle časa nanašate le rastlinska olja in masla, sintezne lipide, gele iz zgoščeval vodne faze, voske in zgoščevala lipidne faze (v mešanici z olji) ter raztopino natrijevega hialuronata. Za namene senzorične ocene lahko kdaj pa kdaj nanesete tudi kapljico tokoferola, glicerol, pantenol, raztopino natrijevega laktata, vendar te sestavine niso primerne za čisto in dolgotrajno uporabo na koži, zato jih po testu odstranite. Nikakor pa ne nanašajte neposredno na kožo konzervansov, eteričnih olj in kozmetično aktivnih sestavin!
The post Poznaš tega gospoda? appeared first on .
]]>The post Vitamin A v kozmetičnih izdelkih appeared first on .
]]>Vitamin A v kozmetičnih izdelkih
Ko se začneš poglabljati v uporabo vitamina A v kozmetičnih izdelkih, nenadoma ugotoviš, da se svet in kozmetološko vesolje razširita. Že tako velikemu kupu informacij, ki jih je za vsako posamezno sestavino potrebno vedeti – od topnosti preko občutljivosti na toploto in pH do priporočene količine uporabe – se pri vitaminu A čisto potihem in skrivaj pridruži še znanost mednarodnih enot – IU (International Units).
Sprva le takole, mimogrede, opaziš jih tu in tam, odmahneš z roko in greš naprej, sčasoma pa so te mednarodne enote prisotne skorajda povsod, na neki točki se jim pridruži še mistična besedna zveza retinolnih ekvivalentov in kar naenkrat ne moreš več brezbrižno mimo njih. Takrat se zaustaviš in jih preučiš. Ugotoviš, kaj sploh so in kako pomembne so. In kopici podatkov, ki jih moraš o sestavini vedeti, se pridružita še dve novi spremenljivki: mednarodna enota ali IU ter retinolni ekvivalent ali RE.
Splošno o vitaminu A
Vitamin A je ime za večjo skupino sestavin, ki so topne v maščobah in so nujno potrebne za zdravje človeka. Različne oblike vitamina A so vpletene v številne procese v človeškem telesu, vitamin A je pomemben za vid, delovanje kože ter delovanje sluznic, bistvenega pomena je tudi pri diferenciaciji, rasti in razvoju celic.
Vitamin A se v našem telesu in v naravi pojavlja v različnih oblikah: v obliki kisline kot retinojska kislina, v obliki alkohola kot retinol, v obliki aldehida kot retinal (ali retinaldehid) ter v obliki estrov kot retinil palmitat in retinil acetat. Poleg tega pa velja omeniti še provitamin A oziroma beta karoten, ki sicer ne spada v družino “pravih” vitaminov A, vendar se v človeškem telesu pretvori v vitamin A.
Nevarnosti vitamina A
V nasprotju z npr. vitaminom C, katerega zaloge so, glede na potrebe v telesu, minimalne, se vitamin A v telesu lahko nalaga v večjih količinah, največjo zalogo predstavljajo jetra. Prevelika količina vitamina A lahko privede do hudih zdravstvenih težav: osteoporoza, kostni izrastki, povečanje jeter in vranice, deformacija zarodka.
Ker se vitamin A v telesu nalaga, ga bomo našli na seznamu REACH (kratica za Registracijo, Evalvacijo, Avtorizacijo in omejevanje kemikalij), označenega kot sestavino, ki ima potencial bioakumulacije ali po domače biološkega kopičenja znotraj organizma. Pri tem moramo kot formulatorji upoštevati, da do bioakumulacije ne pride zgolj z uživanjem vitamina A kot prehranskega dodatka, temveč lahko k bioakumulaciji prispeva tudi kožno nanešeni vitamin A v kozmetičnih izdelkih. Še posebej je to lahko problematično pri ženskah v rodni dobi, nosečnicah, ženskah z znaki osteporoze ter pri posameznikih s poškodovano kožo.
Glede na to, da se količina vitamina A, kateri je posameznik izpostavljen, v zadnjih letih povišuje – tako zaradi prehranskih dopolnil kot tudi zaradi kozmetičnih izdelkov z vitaminom A – je Znanstveni komite za varnost potrošnikov (SCCS – Scientific Committee on Consumer Safety) leta 2016 izdal mnenje o varni uporabi vitamina A v kozmetičnih izdelkih.
Pri uporabi vitamina A v kozmetičnih izdelkih – ali, bolje rečeno – pri uporabi kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo vitamin A, je zato poleg splošnih določil o varni koncentraciji v posamičnem izdelku dobro upoštevati tudi celotno izpostavljenost telesa v primeru sočasne uporabe večjega števila izdelkov, ki vsebujejo vitamin A.
Vitamin A v kozmetičnih izdelkih
V kozmetičnih izdelkih je dovoljena zgolj uporaba retinola, estrov retinola (retinil acetata in retinil palmitata) ter retinaldehida. Retinojska kislina je v kozmetičnih izdelkih prepovedana, saj je teratogena (povzroča nepravilnosti na plodu), našli pa jo bomo v farmacevtskih izdelkih za zdravljenje aken.
Izmed dovoljenih oblik vitamina A v kozmetiki je za domače izdelovalce najbolj dostopen retinil palmitat, bistveno težje najdemo retinil acetat, retinal ter retinol pa sta za domače izdelovalce praktično nedosegljiva.
Vitamin A v kozmetiki uporabljamo predvsem kot anti-age ter antioksidantno sestavino, v obliki retinojske kisline ter retinala pa je učinkovit tudi v boju proti aknam. Najbolj učinkovita oblika vitamina A je retinojska kislina, vendar je hkrati to tudi najbolj dražilna oblika s kopico stranskih posledic, zaradi česar je njena uporaba omejena na farmacijo.
Druge oblike vitamina A, ki jih lahko uporabljamo v kozmetičnih izdelkih, se s pomočjo encimskih reakcij na koži pretvorijo v retinojsko kislino: estri retinola se pretvorijo v retinol, ta se pretvori v retinal ter deloma v estre retinola, retinal pa se deloma lahko pretvori v retinojsko kislino, deloma pa v retinol. Pri tem je potrebno razumeti, da se tako učinkovitost kot tudi dražilnost posameznih oblik znižujeta, kolikor daljši oziroma dolgotrajnejši je proces pretvorbe posamezne oblike v retinojsko kislino. Estri retinola so izmed vseh oblik vitamina A najmanj dražeči a hkrati tudi manj učinkoviti.
Vitamin A ob kožnem nanosu vpliva na celično delitev in povečano rast celic, pozitivno vpliva na tvorbo kolagena in polisaharidnih molekul, ki zadržujejo vlago znotraj kože, hkrati pa tudi zavira degradacijo kolagena, zaradi česar ga vgrajujemo tako v izdelke za nego suhe kože kot v izdelke proti staranju. Koži poveča elastičnost, zmanjša videza drobnih gub, deluje pa tudi antioksidativno.
Koncentracija vitamina A v kozmetičnih izdelkih
Da je vitamin A trd oreh, pravzaprav spoznamo šele takrat, ko želimo več izvedeti o njegovi uporabi in koncentraciji v kozmetičnih izdelkih. Takrat nam pot prekrižajo tiste mednarodne enote, ki nam formulatorsko življenje kar malo obrnejo na glavo.
Mednarodna enota ali IU (International Unit) je merska enota za določene biološko aktivne snovi, ki temelji na sami biološki aktivnosti snovi ter se uporablja za določanje količine vitaminov, hormonov, nekaterih zdravil ter drugih biološko aktivnih sestavin. Ker številne snovi v naravi obstajajo v različnih oblikah, ki imajo ob isti masi različno aktivnost in učinkovitost, nam izražanje njihove aktivnosti v mednarodnih enotah omogoča primerjanje na osnovi učinkovitosti, ne pa na osnovi mase.
Pa vzemimo za primer prav vitamin A. Vitamin A obstaja v naravi v obliki retinojske kisline, retinola, retinala, estrov retinola, beta karotena. Vsaka izmed teh snovi ima ob isti masi (recimo 1 g) drugačno aktivnost: retinol je bistveno bolj biološko aktiven od retinilnih estrov in od beta karotena.
1 mednarodna enota (IU) je pri vitaminu A tako enakovredna 0,3 mcg (mikrograma) retinola, 0,345 mcg retinil acetata ter 0,550 mcg retinil palmitata. Če stvar obrnemo, je 1 g retinola enakovreden 3,33 milijona IU, 1 g retinil acetata 2,9 milijona IU in 1 g retinil palmitata 1,81 milijona IU.
Najbrž ste do sedaj zadnja dva odstavka vsaj dvakrat prebrali, vmes zmajali z glavo ter se vprašali, čemu bi se sploh ukvarjali z mednarodnimi enotami, če pa v kozmetiki vse merimo z grami. Seveda, vendar je pri vitaminu A potrebno računati na to, da se akumilira v organizmu, prevelike količine pa lahko vodijo do resnih zdravstvenih težav. Tako kot to velja za druge telesu pomembne snovi, je tudi pri vitaminu A določena minimalna in maksimalna količina, ki naj bi jo posameznik absorbiral. Ker pa je aktivnost ene ali druge oblike vitamina A različna, te spodnje in zgornje meje ne morejo biti izražene v gramih, temveč v mednarodnih enotah.
Najbrž ste tudi pomislili, da bi lahko preprosto rekli “Retinil palmitata lahko uporabimo največ toliko, saj en gram retinil palmitata pač vedno odgovarja neki količini IU”, kajne? Ja, že… čeprav, no, v svetu kozmetično aktivnih sestavin v resnici ne… Da bi stvar le ne bila tako preprosta imamo namreč na kozmetičnem tržišču zelo raznolike raztopine različnih oblik vitamina A. Retinol tako npr. obstaja v obliki 333.000-370.000 IU/gram pa vse do 1,425 milijona -1,165 milijona IU/gram; retinil palmitat pa npr. 1 milijon IU/gram ali pa 1,7 milijona IU/gram.
Iz zgornjih številk postane hitro jasno, da je uporaba npr. 1 g retinil palmitata, ki vsebuje 1,7 milijona IU/gram skoraj dvakrat bolj koncentrirana in torej tudi prispeva več k bioakumulaciji kot pa uporaba 1 g retinil palmitata, ki vsebuje 1 milijon IU/gram.
Da pa stvar postane še bolj zakomplicirana, Znanstveni komite za varnost potrošnikov v svojem mnenju o varnosti vitamina A ne govori o mednarodnih enotah temveč o retinolnih ekvivalentih (RE), kjer je 1 mg retinola 1000 mcg RE in 3330 IU (oziroma 1 g retinola je 1 g RE in 3,33 milijona IU); 1 mg retinil acetata 870 mcg RE in 2900 IU (oziroma 1 g retinil acetata je 0,87 g RE ter 2,9 milijona IU) ter 1 mg retinil palmitata 550 mcg RE in 1818 IU (oziroma 1 g retinil palmitata je 0,55 g RE ter 1,81 milijona IU).
Kot varno za uporabo v kozmetičnih izdelkih Znanstveni komite za varnost potrošnikov navaja sledeče koncentracije: do 0,3 % retinolnih ekvivalentov v izdelkih za obraz in roke ter do 0,05 % retinolnih ekvivalentov v izdelkih za telo. Kaj v praksi to pomeni?
Če se precej poigramo z vsemi številkami in pretvorniki, to pomeni preprosto to, da lahko kot varno količino v izdelke za obraz dodamo do 0,3 % retinola (pri vsebnosti 3,33 milijona IU/gram), do 0,34 % retinil acetata (pri vsebnosti 2,9 milijona IU/gram) ter do 0,54 % retinil palmitata (ob vsebnosti 1,81 milijona IU/gram). V izdelkih za telo pa do 0,05 % retinola (ob vsebnosti 3,33 milijona IU/gram), do 0,057 % retinil acetata (pri vsebnosti 2,9 milijona IU/gram) ter 0,09 % retinil palmitata (ob vsebnosti 1,81 milijona IU/gram).
Ali veste, koliko IU ima vaš retinil palmitat?
Retinil palmitat: uporaba v kozmetičnih izdelkih
Retinil palmitat je za domače izdelovalce kozmetike najbolj dostopna oblika vitamina A, zato se bom v zaključnih odstavkih posvetila predvsem slednjemu, čeprav so določene lastnosti (npr. občutljivost na toploto in svetlobo) skupne vsem oblikam vitamina A.
Retinil palmitat je dobavljiv v obliki intenzivno rumenega, viskoznega olja z značilnim “vitaminskim” vonjem, ki mene osebno spominja na Pikovit bonbone. Ob daljšem skladiščenju lahko kristalizira. Za kozmetične namene je retinil palmitat dobavljiv v različnih koncentracijah, najbolj pogosti pa sta obliki, ki vsebujeta 1 milijon IU/gram ter 1,7 milijona IU/gram, pri čemer so topila lahko precej različna: sojino olje, sončnično olje, arašidovo olje, kaprilni-kaprinski triglicerid itd., za stabilizacijo oziroma antioksidantno zaščito pa je retinil palmitatu lahko dodan vitamin E (v obliki tokoferola ali tokoferil acetata) ali pa nič kaj naravna BHA in BHT.
Retinil palmitat je topen v lipidih in netopen v vodi. Kot vse oblike vitamina A je tudi retinil palmitat občutljiv na svetlobo in toploto, zaradi česar ga je potrebno hraniti v temnih stekleničkah ter na hladnem, občutljiv pa je tudi na prisotnost kisika ter težkih kovin. Dodajamo ga v hladni, C fazi, v izdelke za roke in obraz v količini do 0,54 %, v izdelke za telo pa do 0,09 % (ob koncentraciji 1,81 milijona IU/gram).
Zaradi vseh posebnosti in občutljivosti vitamina A je priporočljivo, da v formulacijo z vitaminom A vkjučujemo dobršno mero antioksidantov (npr. vitamin E), dobrodošli so tudi kelatorji in pazljivo ravnanje pri shranjevanju izdelkov: če se le da, izdelke z vitaminom A shranjujemo v embalaži, ki ne dopušča vdora svetlobe ter jih ne izpostavljamo temperaturi nad 20° Celzija.
Nazadnje velja nekaj besed nameniti tudi uporabi izdelkov z vitaminom A v dnevni negi. O primernosti ali spornosti uporabe retinilpalmitata v izdelkih za dnevno nego ima svet (domače) kozmetike deljeno mnenje, ki temelji predvsem na dveh enoletnih znanstvenih raziskavah o rakotvornih lastnostih retinola in retinilpalmitata po kožnem nanosu ob kožni izpostavljenosti UV žarkom. Raziskavi je opravil ameriški NTP (National Toxicology Program), prvo leta 2003 drugo pa 2017.
Študiji sta bili opravljeni na laboratorijskih miših in sta pokazali, da kožni nanos retinola ali retinil palmitata ob izpostavljenosti UV žarkom pri laboratorijskih miših poveča tveganje za nastanek raka. Prvo študijo so v letih 2010, 2012 in 2013 pregledali različni strokovnjaki, vendar do edinstvenega zaključka niso prišli. Strokovnjaki so predvsem opozarjali, da primerjava učinka neke sestavine na koži laboratorijskih miši s človeško kožo ni mogoča, saj so laboratorijske miši bistveno bolj občutljive.
Znanstveni komite za varnost potrošnikov zaključuje, da se sicer strinja s trditvijo, da retinil palmitat na laboratorijskih miših lahko deluje kancerogeno (rakotvorno) ob izpostavljenosti UV žarkom, vendar da takšna raziskava ne daje zadovoljivih podatkov o vplivu retinola ali njegovih estrov v kozmetičnih izdelkih in na človeško kožo. Zaradi pomanjkanja raziskav in dokazov o možni kancerogenosti retinola in njegovih estrov na človeško kožo ob izpostavljenosti UV žarkom zato ne obstaja noben uraden zaznamek, priporočilo ali zakon o (ne)uporabi retinola in njegovih estrov v izdelkih za dnevno nego.
Osebno se, glede na pomanjkanje raziskav o (rakotvornem) vplivu retinil palmitata na človeški koži ob izspotavljenosti UV žarkom, držim varne strani ter vitamina A ne vključujem v izdelke za dnevno nego. Kako boste postopali vi?
The post Vitamin A v kozmetičnih izdelkih appeared first on .
]]>The post Naboj v kozmetiki appeared first on .
]]>Naboj v kozmetiki
Ko prebiramo posamezne lastnosti določene kozmetične sestavine, se pogosto srečamo s kakšno besedico kot “anionski” ali “kationski”; mnogokrat ta del preletimo in preprosto pozabimo, vendar pa je pri snovanju kozmetičnih izdelkov ta lastnost izredno pomembna.
Verjamem, da vas je veliko med vami, ki oznak “anionski”, “neionski” in drugih ne razume popolnoma, pa tudi ne ve, zakaj je lahko ta informacija s kozmetičnega stališča pomembna. Vendar je prav, da se s temi izrazi dobro spoznate in da razumete razlike med njimi.
Začnimo od začetka.
Anion in kation v atomskem svetu
Vse snovi so primarno sestavljene iz atomov. Atomi sami po sebi nimajo naboja, vendar pa če atom odda ali sprejme elektron, dobi naboj. Naboj je lahko negativen ali pozitiven. Nekateri elementi (in snovi) lahko elektrone samo oddajajo, nekateri lahko samo sprejemajo, nekateri pa lahko sprejemajo in oddajajo.
Za primer vzemimo vodik, ki lahko elektron tako sprejme kot odda. Če vodik sprejme en elektron, postane to negativni ion (ima negativen naboj), kar se v kemiji zapiše kot H-. To imenujemo anion. Če vodik odda en elektron, postane to pozitivni ion (ima pozitivni naboj), kar se v kemiji zapiše kot H+. To imenujemo kation. Nam sicer kemijski zapis pozitivnega ali negativnega iona ne pomeni veliko, zapomnite si le to, da je anion ime za negativen naboj (sprejeti elektron) ter kation ime za pozitiven naboj (oddani ali manjkajoči elektron).
Iz sveta atomov v svet spojin
Tako kot atomi lahko sprejmejo ali oddajo elektrone, tako imajo lahko tudi nekatere spojine atom ali funkcionalno skupino, ki lahko sprejme ali odda ion ter tako pridobi negativen ali pozitiven naboj.
Kot sem že zgoraj omenila, obstajajo elementi (in spojine), ki lahko elektrone ali ione samo oddajajo in imajo torej pozitiven naboj; obstajajo takšne, ki lahko ione samo sprejemajo ter imajo negativen naboj; ter obstajajo takšne, ki lahko tako sprejemajo kot oddajajo in imajo lahko tako pozitiven kot negativen naboj. Snovi, ki imajo le negativen naboj, imenujemo anionske sestavine. Snovi, ki imajo lahko le pozitiven naboj, imenujemo kationske sestavine. Snovi, ki imajo lahko tako pozitiven kot negativen naboj, imenujemo amfoterne ali zwitterionske sestavine.
Vendar pa oddajanje ali sprejemenja elektronov ni vedno nujno oziroma možno: nekatere snovi zaradi npr. močnih vodikovih vezi ob topljenju v vodi ne oddajajo in ne sprejemajo elektronov. Te snovi imenujemo ne-ionske.
Naboj v kozmetiki
Prav, sedaj ko smo naredili hiter pregled, kdo si zasluži plus, kdo minus in kdo nulo, se boste najbrž vprašali, čemu poznavanje naboja v kozmetiki sploh služi. Pravzaprav je poznavanje lastnosti posameznih sestavin pri formuliranju izredno pomembno. Nekoliko manj izrazita je ta uporabnost pri formuliranju krem, ko pa govorimo o površinsko aktivnih sestavinah in detergentih pa postane to osnova, brez katere ni mogoče razumeti kompleksnega sveta čistilnih izdelkov.
Poznavanje ionske ali neionske lastnosti posamezne sestavine namreč pove veliko o njenem namenu, uporabi, lastnosti ter združljivosti z ostalimi sestavinami, ki jih uporabljamo v naših (ne samo čistilnih) izdelkih.
Anionske sestavine
Anionske sestavine imajo negativen naboj ter so zaradi svoje negativne narave nezdružljive s kationskimi sestavinami. To je po vsej verjetnosti ena najpomembnejših informacij, ki si jih je potrebno zapomniti.
Med kozmetičnimi sestavinami je – poleg tenzidov – veliko anionskih sestavin, ki jih uporabljamo tudi v vsakdanji negi. To so npr. zgoščevala vodne faze: ksantan, karagen, natrijev alginat, carbopoli in carbomerji; emulgatorji kot npr. Plantec OP2, Sodium stearoyl lactylate, Glyceryl stearate citrate itd ter seveda kopica tenzidov, ki se uporabljajo za izdelavo čistilnih izdelkov: Sodium coco sulfate, Sodium lauryl sulfoacetate, Sodium lauroyl sarcosinate, Sodium methyl cocoyl taurate, Sodium lauroyl glutamate, Sodium laurylglucosides hydroxypropylsulfonate itd. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na čisto osnovno milo, ki ga sami izdelamo – tudi ta namreč spada me anionske sestavine.
Kationske sestavine
Kationske sestavine imajo pozitiven naboj ter so zaradi svoje pozitivne energije navadno nezdružljive z negativno nabitimi anionskimi sestavinami. To je nekaj podobnega kot v družbi: dobrovoljni in pozitivno naravnani ljudje se z negativnimi nergači navadno ne razumejo kaj preveč. Obstaja sicer nekaj izjem oziroma kationskih kozmetičnih sestavin, ki so združljive z anionskimi sestavinami, vendar je njihovo število omejeno.
Med kationskimi sestavinami najdemo predvsem take, ki v kozmetičnem izdelku služijo temu, da ostanejo na površini las ali kože. Zaradi svojega pozitivnega naboja se namreč “prilepijo” na negativno naelektreno površino kože ali las in tam tudi opravljajo svojo kozmetično funkcijo. V veliki večini primerov gre tako za sestavine, ki jih uporabljamo kot balzame, mehčalce las, sestavine za lažje česanje in podobno.
Kationske snovi, ki jih uporabljamo v kozmetiki, bi lahko zvrstili v dve skupini – tiste, ki imajo neko določeno površinsko aktivnost in se jih torej uporablja kot emulgatorje ali prave “balzame” ter tiste, ki so bolj kot neke vrste “dodatkov” v drugih izdelkih. Med te “dodatke” tako npr. lahko štejemo kationski guar – INCI: Guar Hydroxypropyltrimonium Chloride, kvaternizirane proteine (npr. INCI: Quaternized Wheat Protein), kvaterniziran med – INCI: Honey Hydroxypropyltrimonium Chloride in nekatere polikvaterniume itd. Na drugi strani imamo vse tiste snovi, ki dejansko služijo kot balzam, nekater od njih pa lahko uporabimo kot emulgator. Lahko so v tekoči ali trdni obliki: že prej omenjeni Cetrimonium Chloride, Cetrimonium Bromide, Behentrimonium Chloride, Distearoylethyl Dimonium Chloride, Behentrimonium Methosulfate itd..
Amfoterne sestavine
Amfoterne sestavine so tiste sestavine, ki imajo lahko pozitiven ali negativen naboj. Ta dvojna lastnost je odvisna od same sestave: takšne snovi imajo namreč na isti molekuli skupine, ki lahko ione oddajajo ter sprejemajo. Kdaj bo neka spojina imela pozitiven ali negativen naboj pa je odvisno od pH vrednosti. V (bolj) kislem okolju so amfoterične sestavine navadno s pozitivnim nabojem, v (bolj) bazičnem okolju pa z negativnim nabojem. Točka, v kateri je sestavina v ravnovesju oz. ima enako število pozitivnih in negativnih ionov, imenujemo izoelektrična točka. Izoelektrična točka je za vsako amfoterno sestavino drugačna.
Najpreprostejši primer takih spojin so aminokisline. Aminokisline so, kot samo ime pove, sestavljene iz (karboksilne) kisline ter iz aminske skupine. V eni molekuli imajo torej karboksilno skupino (-COOH) ter aminsko skupino (-NH2). V izoelektrični točki karboksilna skupina izgubi vodikov ion (ostane -COO-), aminska skupina pa ima en vodikov ion več (-NH3+). V kislem okolju amino skupina ostane z ionom več, -COO- skupina pa ga pridobi. Nasprotno pa v bazičnem okolju -COO- ostane brez dodatnega iona, še enega pa izgubi tudi aminska skupina, ki tako postane -NH2 in imamo negativen naboj. Na povsem enak sistem delujejo tudi amfoterne sestavine, ki jih uporabljamo v kozmetiki.
Amfoterne sestavine so dobro združljive z vsemi ostalimi sestavinami, tako anionskimi kot kationskimi in neionskimi. Med kozmetičnimi sestavinami so amfoterne snovi predvsem tenzidi, ki jih uporabljamo za izdelavo tekočih mil, šamponov in podobnega. To so po npr. alkil betaine, derivati betaina oz. trimetil glicina kot npr. Cocamidopropyl Betaine, Lauramidopropyl Betaine, Babassuamidopropyl Betaine itd ali pa amfodiacetati, kot npr. Sodium Cocoamphodiacetate, Disodium Cocoamphodiacetate, Sodium Sheabutteramphoacetate itd.
Neionske sestavine
Neionske sestavine so tiste, ki nimajo nobenega naboja, ne pozitivnega ne negativnega. Zaradi svoje “breznabojne” narave so združljive s praktično vsemi sestavinami, tako anionskimi kot kationskimi ali amfoteričnimi.
Med kozmetičnimi sestavinami najdemo morda prav zaradi njihove kompatibilnosti veliko neionskih snovi. To so lahko npr. zgoščevala vodne faze kot so guar gumi ali hidroksietil celuloza; emulgatorji kot npr. metilglukozilseskvistearat (INCI: Methyl Glucose Sesquistearate), Olivem 1000 in Sorbitan Ovlivate, Polyglyceryl-3 Methylglucose Distearate, Montanov L, Montanov 202, Polyglyceryl-3 Linseedate, Cetearyl Glucoside itd. Nenazadnje je tu tudi obilica tenzidov, ki se jih uporablja pri izdelavi izdelkov za čiščenje telesa. To so povečini alkil poliglukozidi (pogosto boste našli kratico APG) kot npr. Lauryl Glucoside, Decyl Glucoside, Coco Glucoside, Caprylyl Capryl Glucoside itd.
The post Naboj v kozmetiki appeared first on .
]]>The post Algin in natrijev alginat appeared first on .
]]>
Natrijev alginat ali algin je naraven polisaharid, derivat alginske kisline, ki se ga uporablja tako v prehrambene kot tudi kozmetične namene. Kot že njegovo ime nakazuje, se ga – tako kot karagen – pridobiva iz alg, vendar ne iz rdečih temveč iz rjavih alg debla Phaeophycota. Najpogostejši vir alginatov so alge rodu Laminaria, Macrocystus in Ascophyllum. Njegovo INCI ime je Algin, našli pa ga boste tudi pod imenom Sodium alginate.
Natrijev alginat se v prehrambeni industriji uporablja tako za zgoščevanje kot tudi za izdelavo ti. umetnega kaviarja, v kozmetiki pa se ga uporablja kot zgoščevalo vodne faze kot tudi za osnovno sestavino peel-off mask. Poleg natrijeve soli alginske kisline (natrijev alginat) obstajajo še druge soli, kot npr. kalcijev alginat ali magnezijev alginat, ki pa so precej manj uporabljane in imajo tudi bistveno drugačne lastnosti od natrijevega alginata.
Lastnosti natrijevega alginata
Natrijev alginat je dobavljiv predvsem v tujih spletnih trgovinah v obliki belega do rahlo rumenkastega prahu šibkega vonja, ki pa je v kozmetičnem izdelku nezaznaven. Je topen v vodi ter tvori manj viskozne gele, ki so stabilni v širokem razponu od pH 4,5 do 10. Gel natrijevega alginata je združljiv z alkoholom.
Spada med anionske reološke modifikatorje, zaradi česar je nezdružljiv s kationskimi sestavinami. Poleg tega si velja zapomniti, da reagira s kalcijevimi ioni, ki nanj delujejo kot plastifikatorji: v reakciji natrijevega alginata s kalcijevimi ioni (npr. s kalcijevim kloridom ali kalcijevim sulfatom) pride pravzaprav do križne vezave polimerov oz. ti. “crosslinkanja”. Gel se zgosti, strdi in postane vizualno “plastičen”. To reakcijo s pridom izkoriščajo v molekularni kuhinji, na istem principu pa temelji tudi izdelava peel-off mask.
Gel iz alginata vlaži kožo in jo pomirja, pušča jo gladko in mehko. V nasprotju z drugimi zgoščevali vodne faze deluje bolj drseče, skorajda lubrifikantno. V peel-off maskah za obraz naj bi uporaba alginata pospeševala in vzpodbujala delovanje drugih sestavin, najsi bodo to aktivne sestavine ali rastlinski izvlečki. Posebna je tudi uporaba algina v kombinaciji s hidroksietilcelulozo za izdelavo krem za britje, ki omogoča neprimerljivo večjo drsljivost rezil kot katerikoli druga sestavina oz. kombinacija le-teh. Preverjeno!
Uporaba natrijevega alginata v kozmetiki
V kozmetičnih izdelkih se natrijev alginat uporablja za izdelavo gelov in serumov, za zgoščevanje in stabilizacijo zobnih past, za izdelovanje mask in redkeje za stabilizacijo emulzij. Med domačimi izdelovalci kozmetike zagotovo spada med manj znana in rabljena zgoščevala vodne faze, saj je v večini izdelkov povsem zamenljiv z drugimi zgoščevali. Izjema so peel-off maske ter izdelki za britje.
Natrijev alginat se v kozmetičnih izdelkih uporablja v količinah od 0,2 do 1% ali redkeje do 2%, posebna izjema so peel-off maske za obraz, v katerih lahko (v suhem deležu) natrijev alginat zastopa tudi bistveno višje odstotke (npr. 10% recepta).
Za izdelavo gela iz (samo) natrijevega alginata je potrebna dobršna mera potrpljenja in/ali časa. Algin je namreč dobro topen v vodi, le da za izdelavo enakomernega gela potrebuje tudi nekaj ur. Postopkov za pripravo gela je več: lahko ga med mešanjem dodate vroči vodi; lahko ga zmešate z drugim vodotopno snovjo v prahu ali zgoščevalcem (npr. ksantanom ali inulinom), dodate glicerol in nato postopoma dodajate vodo; lahko ga čisto preprosto potresete po površini vode in potrpežljivo čakate. Tudi celo noč. Osebno toplo priporočam prav slednji postopek, saj prihrani obilico dela in časa.
Kljub temu, da boste na različnih spletnih straneh zasledili tudi večje priporočene odstotke uporabe (do 0,8 za emulzije), vam pri uporabi algina v lastnih kozmetičnih izdelkih svetujem, da se držite nižjih meja. Za stabilizacijo emulzij bodite ob uporabi algina previdni, saj ga je hitro preveč, prevelika količina pa se kaže v “blobasti” in “pudingasti” emulziji, ki ob nanosu pušča med prsti drobne delčke, ki dajejo zrnčast, svaljkast občutek kot drobni koščki radirke, ki ostanejo po radiranju. Seveda je končni odstotek in učinek odvisen tudi od uporabe drugih zgoščeval in ostalih sestavin, vendar priporočam, da se vsaj na začetku držite meje 0,4%. Enako velja za izdelavo gelov in serumov, kjer je izhodiščni odstotek sicer višji, vendar pa končna uporaba zavisi tudi od uporabe druugih zgoščeval ali vlažilnih sestavin (npr. karagena, ksantana ali natrijevega hialuronata).
Natrijev alginat se lahko uporablja tudi za izdelavo preprostih obraznih mask. Za preproste obrazne maske, ki jih po uporabi “zmasiramo” – torej odstranimo z rahlim trenjem ali masažo, bo dovolj 1 ali 1,5% algina.
Pri peel-off maskah – torej obraznih maskah, ki jih po uporabi odlepimo v enem kosu, kot bi bile iz plastike, v tankem sloju, je potrebno poleg natrijevega alginata in dejanske polnilne in/ali aktivne sestavine maske (diatomejske zemlje, gline, kaolina, drugo) imeti še najmanj dva akterja: plastifikator ali snov, ki omogoča nastanek tanke maske, ki jo lahko olupimo, ter upočasnjevalec reakcije.
Kljub temu, da beseda “plastifikator” zveni precej strašljivo, pa to nima nikakršne povezave s plastiko kot z materialom, temveč zgolj z lastnostjo snovi, ki postane plastična. Kot plastifikator se uporabljata kalcijev klorid ali kalcijev sulfat, ki ju lahko dobite tudi v slovenskih spletnih trgovinah, ki se ukvarjajo z živilskimi sestavinami, npr. trgovini za pivovarje. Prvi je anorganska sol, ki se uporablja tudi v prehranski industriji, drugi pa je naravni mineral, ki mu čisto po domače rečemo sadra. Oba sta v kozmetični rabi neškodljiva.
Natrijev alginat sam po sebi namreč izoblikuje mehak, srednje viskozen gel, šele reakcija s kalcijem pa gel utrdi in se preoblikuje v tisti enakomeren, skorajda plastičen sloj, ki ga lahko s kože odstranimo kot olupek. Vendar pa je ta reakcija pravzaprav hipna – tako hipna, da se ob mešanju sestavin z vodo gel nenadoma spremeni v kepo, kar nam onemogoča nanos maske.
Da bi ta reakcija ne bila prehitra, je potrebno uporabiti snov, ki reakcijo lahko upočasni. Za to so najbolj primerne nekatere fosfatne soli, npr. trinatrijev fosfat, trikalijev fosfat idr, vendar boste na etiketah najbolj pogosto srečali drugo fosfatno sol: natrijev pirofosfat (INCI: Tetrasodium Pyrophosphate). Teh snovi žal ni tako preprosto dobiti, zato se izdelava klasične peel-off maske v hišnih omejitvah precej hitro izneveri.
V nekem italijanskem kozmetičnem podjetju so se težavi izognili tako, da so masko v obliki emulzije, ki vsebuje algin, ter plastifikator (raztopino kalcijevega klorida) zasnovali za prodajo v ločenih embalažah. Masko v obliki emulzije z alginom najprej nanesemo na kožo kot bogato masko, čez 5-10 minut pa jo pošpricamo z raztopino kalcijevega klorida in maska se spremeni v tanek film, ki ga preprosto odstranimo. Iznajdljivi, kajne?
The post Algin in natrijev alginat appeared first on .
]]>