Kako zasnujemo olja in masla za telo ter druge anhidridne izdelke?

Kako zasnujemo olja in masla ter druge anhidridne izdelke?

Anhidridni ali brezvodni kozmetični izdelki so – kot že ime pove – tisti izdelki, ki ne vsebujejo vode. Njihovo osnovo predstavlja izbor različnih maščob kot npr. rastlinskih olj in masel, katerim dodamo razne dodatke, aktivne snovi, vitamine in podobno. Zaradi svoje mastne oz. oljnate narave anhidridni izdelki navadno niso primerni za mastno ali nečisto kožo. Cenila jih bo predvsem suha koža na telesu ali na obrazu, vendar moramo takšne izdelke vedno nanašati na vlažno ali še mokro kožo (npr. po tuširanju ali po umivanju). Le tako lahko koži zagotovimo tudi minimalno potrebno količino vode in pospešimo vpijanje olj. 


Anhidridnih izdelkov je več vrst, vsem je skupno le to, da ne vsebujejo vode. Po obliki, po namenu in tudi po načinu izdelave jih lahko razdelimo v več skupin: olja za obraz, olja za telo, masla za telo in stepena (whipped) masla za telo, mazila in lipogeli (geli iz olj). 
 
Sama izdelava brezvodnih izdelkov ni težavna, saj imamo opravka le z eno fazo in le z eno vrsto sestavin – maščobami. Bolj težavno je formulirati dober izdelek. Najpomembnejše je seveda dobro poznati sestavine, s katerimi imamo opravka: poznati moramo rastlinska olja, njihovo obnašanje na koži, lastnosti, toplotno občutljivost in seveda morebitno medsebojno podobnost, o čemer sem precej obširno pisala v objavi O izbiri in uporabi rastlinskih olj.

Pri izbiri sestavin se moramo omejiti samo na tiste sestavine, ki so topne v maščobah. V anhidridne izdelke prav zaradi odsotnosti vode ne moremo vključiti vlažilnih sestavin (npr. glicerol, natrijev hialuronat), vodotopnih vitaminov (npr. pantenol) ali vodotopnih rastlinskih izvlečkov (npr. tinkture, suhi izvlečki, tekoči izvlečki). Uporabljamo lahko vsa sintetična mazljiva olja, voske, vitamine in aktivne sestavine, ki so topni v maščobah (npr. tokoferol, koencim Q10), oljnate rastlinske izvlečke (npr. ognjičev macerat) ter seveda rastlinska olja in masla. Ker anhidridni izdelki ne vsebujejo vode, ne potrebujejo konzervansa. Priporočljiva je uporaba antioksidantov, da se prepreči žarkost (npr. tokoferol).

Vsa rastlinska olja in masla kožo nahranijo, mastijo in mehčajo. Največja težava, s katero se spopadamo pri izdelavi anhidridnih izdelkov je prav mastnost. Za rešitev te kozmetične zagate je potreben premišljena izbira sestavin. Druga težava se navadno nanaša na obliko kot tako, se pravi trdno ali tekoče stanje izdelka: izdelek v trdni obliki je navadno lažji za doziranje in nanašanje, saj ne kaplja iz rok. Vendar pa preoblikovanje olj v trdno obliko (z raznimi dodatki) spet odpre nova vprašanja in težave.  

Olja za obraz

Med anhidridnimi izdelki za obraz najdemo predvsem hranljiva ali vitaminska olja oz. ti. »oljne serume«. Masel ali mazil se za obraz največkrat ne uporablja, predvsem zaradi njihove slabše mazljivosti. Olja se prav zaradi tekoče oblike na koži lažje razmažejo, zaradi česar jih nanesemo manj oz. le potrebno količino. Navadno se takšna olja uporablja zvečer, nanesemo jih na čisto in vlažno kožo in nežno masiramo, dokler se ne vpijejo.

Pri formuliranju olj za obraz moramo biti pozorni na dvoje stvari: izbor hranljivih in antioksidantnih sestavin ter na končni občutek, ki ga bo olje pustilo. Ker so anhidridni izdelki predvsem na osnovi olj, so kot taki neprimerni za mastno kožo oz. so navadno namenjeni suhi ali starajoči se koži.

Med olji izbirajmo takšna, ki kožo dobro nahranijo oz. za katere vemo, da jih naša koža dobro prenaša. Odlična izbira za suho ali starajočo se kožo so olivno olje, olje iz pšeničnih kalčkov, olje iz granatnega jabolka, avokadovo olje in še veliko drugih. Pri mešanju in številu olj ni potrebno pretiravati, včasih je lahko kombinacija dveh ali treh olj v večji količini bolj učinkovita kot desetine olj v le nekaj odstotkih.

Žal čista mešanica iz samih rastlinskih olj na koži pogosto deluje mastno in težko, zaradi česar je smiselno v olja za obraz vključiti tudi določen odstotek ti. »sintetičnih olj« kot so coco caprylate, isoamyl laurate, octyldodecanol, dicaprylyl ether itd. Našteta »sintetična olja« so naravnega izvora in v skladu z Ecocert certifikatom. Ta olja izboljšajo mazljivost našega izdelka, občutek na koži je mehkejši in bolj svilnat, zmanjšajo občutek mastnosti in hkrati povečajo topnost aktivnih sestavin. Navadno zadostuje 20% takšnega olja.

V mešanico olj za starejšo kožo je seveda smiselno vključiti tudi vse tiste sestavine, ki pripomorejo pri obnavljanju kože, spodbujajo nastanek kolagena ali delujejo kot antioksidanti. Odlična izbira je npr. skvalen iz olivnega olja (antioksidant), uporabimo pa lahko tudi neumiljive snovi iz avokadovega ali sojinega olja (spodbujajo obnovo kože). Med vitamini najdemo tokoferol (antioksidant, odlično hrani suho kožo), vitamin A (antioksidant, spodbuja obnovo kože), koencim Q10 (antioksidant) in druge.

Pri brezvodnih izdelkih za obraz se izogibajmo uporabi komedogenih sestavin (npr. vosek ali nekatera rastlinska masla), saj bi pri dolgotrajni uporabi izdelek lahko mašil pore.  

Olja za telo

Tako kot pri oljih za obraz se tudi pri oljih za telo srečamo s problemom mazljivosti, največja težava pa je seveda mastnost. Olja za telo navadno uporabljamo po tuširanju, nanesemo jih na mokro kožo in masiramo, dokler se popolnoma ne vpijejo. V nasprotju s kožo na obrazu bo koža telesa prišla v stik z obleko, kar lahko sproži precej neprijetne situacije. Vsak ostanek olja na koži bo namreč prešel s kože na tkanino, kjer se bo vpil in postopoma oksidiral. V nekaj tednih bodo vaša oblačila smrdela po žarkem olju – vonja pa se ne boste znebili tako zlepa.

Da se izognemo tej neprijetnosti, je v oljih za telo priporočljivo uporabiti določeno količino emulgatorja, ki olje med masiranjem lahko emulgira z vodo in tako omogoči popolno vpijanje. Primeren emulgator je npr. lisolecitin (INCI: lysolecithin). To je lecitin, ki je spremenjen s pomočjo encimov in dovoljen v Ecocert kozmetiki. Lisolecitin je tako kot lecitin bogat s fosfolipidi, ki so sestavni del naših celic, zaradi česar lisolecitin ne deluje samo kot emulgator, temveč tudi kot aktivna in hranljiva sestavina.

Pri izbiri rastlinskih olj imamo načeloma proste roke. Izogibajmo se seveda olj, ki se težko vpijejo (npr. ricinusovo olje, olje granatnega jabolka) in poiščimo olja, ki bodo našo kožo nahranila, ne da bi jo pretirano mastila. Bodimo pozorni tudi na to, kako toplotno in oksidativno stabilna so naša olja. Količino olj, ki hitro postanejo žarka, omejimo. Za telo se odlično odnese olivno olje, olje makadamije, mandljevo olje (in ostala njemu podobna), olje riževih luščin, avokadovo olje itd.  

Za izboljšanje mazljivosti se tako kot v oljih za obraz lahko doda določen odstotek sintetičnih olj. Le-ta dodatno izboljšajo občutek na koži in zmanjšajo mastnost, vendar jih zaradi prisotnosti lisolecitina lahko uporabimo bistveno manj ali – po želji – izpustimo.

Za nego kože na telesu bomo poleg različnih rastlinskih olj uporabili tudi tiste sestavine, ki pripomorejo k obnovitvi kože ali delujejo kot antioksidanti: neumiljive snovi, bogate s fitosteroli, karotenoidi ali olja, ki jih vsebujejo, vitamin E (tokoferol) ter po želji snovi, ki pomirjajo kožo kot npr. bisabolol.

V olja za telo lahko vključimo tudi kakšno rastlinsko maslo, vendar le v zares majhnih količinah. Paziti moramo, da naše olje ostane olje in se ne začne strjevati. Količina je odvisna od vrste masla: pri kakavovem maslu bo ta količina izredno majhna, pri karitejevem bomo morda lahko dodali kakšen odstotek več.  

Masla za telo in stepena (whipped) masla za telo 

Tudi pri maslih za telo imamo velikokrat opravka z mešanico različnih maščob in dodatki drugih sestavin. V nasprotju z olji za telo za zmanjšanje mastnosti mešanici ne dodajamo emulgatorja temveč sestavine, ki vpijajo maščobo, npr. škrob. Škroba v oljih ne bi mogli uporabiti, saj bi se precej hitro posedel. V maslu za telo pa se škrob med strjevanjem enakomerno porazdeli po izdelku in se posledično ne useda.

Dobro maslo za telo je tisto maslo, ki ga iz lončka zajamemo brez problema (ni pretrdo) in se nam ne stopi med prsti, še preden z roko dosežemo telo. Maslo za telo se mora stopiti v kontaktu s kožo, ko se masiramo. Za izdelavo takšnega masla je potrebno več zaporednih poskusov s sestavinami v različnih odstotkih. Vsako rastlinsko maslo ima namreč svojo temperaturo tališča, temperatura tališča mešanice pa ni enaka povprečni temperaturi tališča izbranih masel. Univerzalne formule ni, zato je edina rešitev večkratno zaporedno preizkušanje.

Pri preprostih maslih za telo lahko izberemo za naš izdelek katerokoli kombinacijo masel, dodamo pa lahko tudi precejšnjo količino olja. Odstotek olja, ki ga lahko uporabimo, bo seveda odvisen od masel, ki jih uporabimo. Večja količina illipe masla (z višjim tališčem) dovoljuje več olja, večja količina npr. karitejevega masla (nižja temperatura tališča) dovoljuje manj olja. V maslih za telo odsvetujem uporabo prevelikih količin kokosovega masla oz. olja, saj ima zelo nizko temperaturo tališča, zaradi česar se v nekoliko toplejših prostorih naša zmes lahko stopi in loči.

Najpomembnejša razlika med preprostimi in stepenimi masli je njihov izgled in občutek. Medtem ko preprosta masla izgledajo le masla, so stepena (whipped) masla podobna stepeni smetani ali slaščičarski kremi. Stepena masla so mehkejša in zaradi vtepenega zraku puhasta. Tudi pri stepenih maslih lahko v mešanico vključimo določeno količino olj. Videz pravkar izdelanega stepenega masla nas marsikdaj lahko zavede: sprva je puhasto in mehko, čez nekaj dni pa postane trdo kot klasično maslo. Naj vas to ne potare: formuli je najbrž potrebno povečati odstotek olja ali zmanjšati količino masel z visokim tališčem.

Pri izbiri aktivnih in negovalnih sestavin imamo na razpolago iste sestavine kot pri oljih za telo: neumiljive snovi, karotenoide, vitamin E (tokoferol) ter po želji snovi in izvlečke, ki pomirjajo kožo kot npr. bisabolol ali izvleček kamilice. Pri uporabi teh sestavin bodimo pozorni le na to, da jih dodajamo med ohlajanjem.

Stepena masla izdelamo po posebnem postopku in z uporabo električnega stepalnika oz. metlic za stepanje jajc. Palični mešalnik ni primeren. Izbrane maščobe segrejemo v vodni kopeli, nato pa jih za nekaj minut damo v zamrzovalnik in pogosto preverjamo stopnjo trdosti. Ko se na robu posode začne pojavljati tanka trša plast (kot neka mrenica), začnemo stepati z električnim stepalnikom. Ko mešanica postane kremasta in mehka, jo ponovno damo za nekaj minut v zamrzovalnik. Nato jo spet stepamo in po potrebi ponovno damo v zamrzovalnik. Zmesi počasi dodamo škrob in sestavine, občutljive na toploto, in ponovno stepamo, dokler zmes ni povsem homogena in na videz močno podobna stepeni smetani.  

Mazila

Mazila, pomade ali unguentumi so preprosti kozmetični izdelki, ki temeljijo na uporabi maščob in čebeljega voska. Priprava mazil še danes spada med izdelke, katerih priprava je opisana v nekaterih evropskih farmakopejah. Osnovno razmerje med rastlinskim oljem in voskom je 9:1 – torej 90% olja in 10% voska. Mazila se pripravi preprosto tako, da se rastlinsko olje skupaj z voskom segreje v vodni kopeli, dokler se vosek popolnoma ne stopi. Mešanico nato odstavimo z ognja in počasi mešamo do ohladitve. Med ohlajanjem se bo vosek ponovno strdil in dal olju »trden« videz.

Tako pripravljena mazila so močno mastna in četudi jih nanašamo na mokro kožo, se zelo slabo vpijajo. Za to je odgovoren predvsem čebelji vosek, ki na koži naredi zaščitno in nepropustno plast. Zaradi tega se izdelki na osnovi čebeljega voska uporabljajo za zaščito kože, ki je izpostavljena vodi ali vetru. Čebelji vosek žal tudi močno zmanjša mazljivost samega izdelka, ki pod roko »bremza« in »škripa«.

Pri izbiri maščob za izdelavo mazil bodimo pozorni predvsem na toplotno občutljivost olj, ki jih bomo uporabili. Olja je namreč potrebno segrevati skupaj z voskom, zato priporočam uporabo olj, ki ne postanejo hitro žarka, npr. oljčno olje. Prav tako moramo biti pazljivi pri izbiri aktivnih sestavin: le-te dodamo mešanici šele takrat, ko temperatura pade pod 40° Celzija.  

Lipogeli ali želirana olja

Lipogel je univerzalno ime za vse tiste izdelke, ki so narejeni iz lipidnih sestavin in imajo obliko gela (ne masla!). Kljub temu, da morda zveni čudno, je mogoče rastlinska olja ali mešanico le-teh tudi želirati. Z želejem in želatino to vsekakor nima nobene skupne točke, podoben je samo izgled.

Lipogeli poleg rastlinskih olj (in po želji tudi sintetičnih olj) vsebujejo še aktivne sestavine in antioksidante ter seveda »želirno sestavino«. Želirnih sestavin je na razpolago več: mikronizirana silika (silicijev dioksid), sorbitan olivate (poznan pod imenom Olivem 900), nekatera hidrogenirana rastlinska olja ter seveda obilica drugih, posebej za to izdelanih sestavin, ki pa so preprostemu uporabniku žal nedosegljiva.

Lipogel iz mikronizirane silike se lahko pripravi na hladno, uporaba drugih dveh sestavin pa obvezno zahteva segrevanje. S tem je seveda povezana tudi izbira sestavin: v lipogelu iz silike lahko uporabimo tudi zgolj olja, ki so toplotno občutljiva, pri sorbitan olivatu in hidrogeniranih oljih pa se morajo olja segrevati skupaj z »želirno sestavino«, zato mora biti večji del olj toplotno stabilnih.

Oljni gel z uporabo mikronizirane silike se izdela v razmerju olje-silika 9:1, torej 90% olja in 10% silike. V mešanico olj postopoma vmešamo siliko in mešamo, dokler zmes ni popolnoma homogena. Mikronizirana silika je zelo droben in močno leteč prah, med uporabo suhe silike je zaradi tega potrebno obvezno nositi zaščitno masko. Silika ustvari v olju posebno koloidno strukturo, ki da olju želejast izgled. Dobra lastnost silike je ta, da skorajda povsem izniči občutek mastnosti na koži. Po uporabi lipogela iz silike namreč koža ostane suha, zaradi česar lahko uporabimo tudi olja, ki se težje vpijajo oz. puščajo močno masten film. Tako kot pri oljih in maslih za telo lahko tudi v lipogel vključimo vse antioksidantne in hranljive sestavine kot npr. tokoferol, izvlečke, neumiljive snovi ipd. Oljnati gel iz silike je primeren predvsem za telo.

Pri izdelavi gela z uporabo sorbitan olivata (Olivem 900) so razmerja med oljem in olivemom lahko precej različna, tehnični spremni listi poročajo o količinah 90% olja in 10% sorbitan olivata ter vse do 70% olja in 30% sorbitan olivata. Posebnost sorbitan olivata in njegovih lipogelov je bleščeč videz, zaradi česar se sorbitan olivate pogosto uporablja za izdelavo bleščečih balzamov za ustnice.

Geli z Olivemom 900 so na koži precej mastni, zato je dobro v mešanico vključiti nekaj »sintetičnih« olj (npr. coco-caprylate). Tako kot pri vseh ostalih anhidridnih izdelkih lahko tudi v lipogelih s sorbitan olivatom uporabimo antioksidante in vse ostale aktivne sestavine.

Lipogel se izdela tako, da se toplotno neobčutljiva olja skupaj z Olivemom 900 segreva v dvojni kopeli, dokler se sorbitan olivate popolnoma ne stopi. Odstavimo z ognja in med ohlajanjem mešamo. Ko temperatura pade pod 40° Celzija, dodamo toplotno občutljiva olja in vse ostale dodatke (antioksidante, vitamine, izvlečke).

Na enak način se izdela tudi gel z uporabo hidrogeniranih olj. V različnih virih poročajo predvsem o uporabi hidrogeniranega ricinusovega olja (INCI: Hydrogenated castor oil), vendar praktični preizkusi kažejo, da je mogoče takšne lipogele izdelati tudi z uporabo drugih hidrogeniranih olj. Hidrogenirana olja prepoznamo po besedi »hydrogenated« v INCI imenu, žal pa mnogo prodajalcev hidrogenirana olja prodaja kot »masla« ali kot »voske«, zato je potrebna velika previdnost pri nakupu. Francoska spletna trgovina npr. prodaja ti. »sojin vosek«, ki pa je v resnici hidrogenirano sojino olje. Podobno je s konopljinim voskom, maslom iz olivnega olja itd.

Hidrogenizacija je postopek, ki je dovoljen pri predelavi surovin za naravno kozmetiko, zato so hidrogenirana olja v skladu z Ecocert certifikati. Hidrogenizacija je industrijski postopek, med katerim se maščobnim verigam z dvojno vezjo doda še en vodikov atom, ki dvojno vez prekine. Dobimo nasičene maščobne kisline, ki dajo olju trden (maslen ali voskast) videz. Rastlinska olja so lahko le deloma ali popolnoma hidrogenirana. V primeru deloma hidrogeniranih olj je le nekaj dvojnih vezi nadomeščenih z enojno vezjo, takšna olja imajo navadno bolj »maslen« videz. V primeru popolnoma hidrogeniranih olj pa so vse nenasičene maščobne kisline nadomeščene z nasičenimi. Takšna olja imajo navadno bolj »voskast« videz.

Točnih razmerij za izdelavo oljnatih gelov z uporabo hidrogeniranih olj ni, saj na moč želiranja vpliva tako stopnja hidrogenizacije (delna ali popolna) kot tudi izbrano hidrogenirano olje in njegova temperatura tališča. Pri uporabi hidrogeniranega ricinusovega olja zadostuje že med 5 in 10%, pri uporabi sojinega voska pa bo potrebnih 10% ali več. Tudi v tem primeru bomo morali za dober izdelek narediti vsaj nekaj preizkusov z olji in hidrogeniranimi olji, ki jih imamo na razpolago.

Seveda se tudi pri teh lipogelih lahko uporabljajo vse aktivne sestavine in antioksidanti, s katerimi smo se že srečali pri drugih anhidridnih izdelkih. Med rastlinskimi olji izbirajmo predvsem tista, ki so neobčutljiva na toploto, saj jih bomo morali segrevati skupaj s hidrogeniranim oljem (hidrogenirano ricinusovo olje ima temperaturo tališča 80° Celzija!). Toplotno občutljiva olja uporabimo v manjšem deležu.

Oljnati gel s hidrogeniranim oljem se izdela na podoben način kot gel z Olivemom 900. Rastlinska olja segrevamo skupaj s hidrogeniranim oljem, dokler se ta popolnoma ne stopi. Odstavimo z ognja in med ohlajanjem mešamo, po potrebi tudi s paličnim mešalnikom. Občutljiva olja in antioksidante dodamo šele takrat, ko temperatura mešanice pade pod 40° Celzija. Zmes mešamo, dokler se popolnoma ne ohladi.