fbpx

Barvila v kozmetiki

Objavil Tončka Mavrič dne

Barvila v kozmetiki

Ko me je Sara Sonchek na Facebooku vprašala, ali bo kdaj tudi kakšna objava o barvilih v kozmetiki, sem sprva pomislila predvsem na dekorativno kozmetiko (in najbrž je tudi ona mislila predvsem na to), moj odgovor pa je bil »lahko, čeprav o barvilih ni veliko povedati«. Seveda, o barvilih oz. pigmentih za dekorativno kozmetiko ni veliko povedati, saj se jih le peščica uporablja v ta namen, vendar pa se v kozmetiki ne uporabljajo le pigmenti, temveč množica drugih barvil. 


Barvila spadajo med ti. »pomožne« snovi v kozmetiki ali »dodatke«. Njihov namen je predvsem obarvanje, pri čemer lahko obarvajo le izdelek (npr. krema za roke, balzam itd) ali pa obarvajo tudi kožo (npr. senčila, šminke, maskare itd). Preden izberemo barvilo za določen izdelek moramo zato dobro poznati tako lastnosti in uporabo barvila kot tudi namen izdelka. Izdelava šminke iz vodotopnih jedilnih barvil v prahu bi nas pripeljala do katastrofe, saj močno umažejo kožo in se ne odstranijo zlahka. Če ste kdaj izdelovali kakšno slaščico z uporabo jedilnih barv in ste se pomotoma umazali, potem najbrž veste, kako sitna so ta barvila! 

Kaj pravi zakon?

V preteklosti se je v kozmetiki uporabljalo ogromno različnih barvil in pigmentov, mnogi izmed njih so močno strupeni in vsebujejo tudi velike količine težkih kovin. Dandanes uporabo različnih snovi v kozmetiki v Evropski uniji določata Uredba in Direktiva Evropskega parlamenta (glej Direktiva 76/768/EEC in Uredba 1223/2009), uporabo barvil pa določa Aneks IV k Direktivi 76/768/EEC. Aneks obsega samo barvila, ki so dovoljena za uporabo v kozmetičnih izdelkih, ki pridejo v stik s kožo in ne obravnava barvil za lase.

Na seznamu dovoljenih barvil za uporabo v kozmetiki se v Evropski uniji znajde kar okoli 150 barvil, pri čemer se le nekatera barvila lahko uporabljajo praktično v vseh kozmetičnih izdelkih. Mnogo je takšnih barvil, ki ne smejo priti v stik z očmi, ustnicami ali sluznico nasploh in mnogo je takih, ki ne smejo priti v dolgotrajen stik s kožo. Pri tem velja omeniti, da je evropski zakon glede barvil v kozmetiki veliko bolj permisiven in manj strog v primerjavi z ameriškim zakonom. Ameriško zakonodajo s stališča kozmetičnih izdelkov uveljavlja in preverja FDA – Food and Drug Administration, na njihovem seznamu dovoljenih barvil pa jih je trenutno le nekaj čez 60. Pri tem so ameriški zakoni veliko strožji: veliko barvil, ki so v Evropi dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, ima v Ameriki kar precej omejitev in zakonskih prepovedi.

Zato nikar ne bodite presenečeni, ko boste v neki spletni trgovini našli očarljivo rožnat ultramarin, ki bi vašo šminko naredil zares enkratno, pod njim pa velik in strašljiv napis »Not lipsafe« ali »prepovedan za uporabo v šminkah«, na strani (evropskega) konkurenta pa o takšnem napisu ne duha ne sluha. Ker je današnji svet interneta omogočil globalizacijo in nakupovanje sestavin z vseh strani sveta, je prav, da se v tej objavi za trenutek ustavimo tudi pri čezoceanskih pravilih in zakonih in se tako izognemo morebitnim zmedam in zadregam. Kot že rečeno so ameriški zakoni glede uporabe barvil bistveno strožji; katerih smernic se boste držali sami pri izdelavi vaše kozmetike in make-upa pa je vaša odločitev.

Poimenovanje barvil

Kakšne barve je modra barva najbrž vsi vemo, vendar besedica »modra« za seboj potegne takšno množico odtenkov, da se lahko zelo kmalu skregamo, koliko modra je modra in kdaj modra ni več modra temveč sinja, vijolična ali pač … drugačna. In pri takšni nadvse pametni debati v nobenem primeru ne izpademo…modri.

Kdor se službeno ali ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom, računalniško grafiko, tekstilom ali podobnim dobro ve, kakšne težave lahko nastopijo pri iskanju barv ali odtenkov. Tako v slikarstvu kot tudi v mnogih drugih umetnostih se je zato razvila množica poimenovanj: odtenki modre imajo nešteto imen od turkizno modre, preko sinje do kraljevske modre, kobaltno modre. Vendar pa takšna poimenovanja niso iz trte izvita in niso poljubno določena po načelu »bolj ali manj« podobna. Turkizno modra dolguje svoje ime turkizu, poldragemu kamnu, ki ja zaradi svoje kemijske sestave lahko samo takšne barve in nobene druge. Enako je pri kobaltno modri, karminsko rdeči, titansko beli itd. Oljnim barvam za slikarstvo ali barvam za tekstil so v preteklosti barvo dajale točno določene spojine, po katerih so navadno barve tudi dobile ime.

Vsa barvila, ki se danes uporabljajo v kozmetiki, pri poimenovanju sledijo klasifikaciji Colour Index. Klasifikacijo sta na začetku prejšnjega stoletja razvili dve ameriški združbi: Society of dyers and colourists ter American association of textile chemists and colourists. Colour Index je pravzaprav poskus razvrstitve vseh barvil v shematično sosledje številk, pri čemer se pri razvrstitvi upošteva predvsem njihove kemijske lastnosti. Klasifikacija barv tako vsako barvo označi s kratico CI (Colour Index) in petmestno številko, ki gre od 10000 do 77999. Pri tem nam razvrstitev v določeno skupino po številki hitro pove, s katero kemijsko skupino imamo opravka. Ob številki se navadno poda tudi poljudno ime, tako je npr. CI 77499 črni železov oksid. Seveda imamo na tem seznamu tudi nekaj izjem, ki nimajo številčne oznake CI temveč samo ime. To so antocianini, betanin ali pesno rdeča, kapsantin in kapsorubin, karamel, bromokrezol in bromotimol modra.

Colour Index je seveda nastal za potrebe barvne in tekstilne industrije, zato se na seznamu sestavin znajde tudi veliko takih, ki se jih uporablja le v tem okolju, vendar pa so na njem tudi vsa barvila, ki se uporabljajo v kozmetične ali živilske namene. Na evropskem seznamu barvil, ki se uporabljajo za kozmetiko, je veliko takšnih, ki se uporabljajo tudi v živilih. Ta barvila imajo poleg CI številke in poljudnega imena tudi dodatno E oznako… tisti znani in strašljivi E-ji! Tako ima npr. rdeča barva kar tri imena: CI 16035, rdeča Allura AC, E 129.

Podobno imajo (ali bolje rečeno: so imela) tudi barvila preko oceana več imen, le da je poimenovanje nekoliko bolj zavito, saj imamo opravka kar s tremi oznakami: FD&C, D&C ali Ext. D&C, kateremu pa je navadno sledilo še besedno poimenovanje in včasih dodatna razlaga ali omejitev. FD&C pomeni, da je barvilo dovoljeno v prehranski, farmacevtski in kozmetični industriji (Food, Drugs & Cosmetics), D&C samo v farmacevtski in kozmetični, Ext. D&C pa v kozmetični in farmacevtski industriji, vendar samo v izdelkih za zunanjo rabo. Z zadnjimi uredbami in zakoni je iz INCI nomenklature lahko izvzeta ta oblika poimenovanja, vendar se bodo kratice najbrž še nekaj časa pojavljale. Tako se prav pri isti rdeči v Ameriki lahko srečamo s poimenovanjem CI 16035 in tudi s poimenovanjem FD&C red. No. 40. Eno samo rdeče barvilo in koliko imen! Prav v izogibanje zmešnjavi pri poimenovanju je zato vedno dobro slediti CI poimenovanju, saj Colour Index velja po vsem svetu.

Vrste barvil

Ne glede na to, da Colour Index dosledno razvršča vsa barvila glede na njihovo kemijsko skupino v točno določene razrede (tako npr. barvila od 45000 do 45999 spadajo med ksantene, od 53000 do 54999 med žveplove spojine, od 73000 do 73999 spadajo med indigoide itn), nas pri kozmetični uporabi takšna klasifikacija bolj malo zanima. Za kozmetične namene nas bolj kot natančna uvrstitev po funkcionalnih skupinah zanima njihova razdelitev med organska ali anorganska barvila ter nadalje med barve (dyes), lake (lakes) in pigmente (pigments); predvsem pa je za izdelavo kozmetike pomembna njihova topnost.

Iz ur kemije se najbrž še spomnite, da spadajo med organske snovi tiste spojine, ki vsebujejo ogljik in vodik, med anorganske pa pač spadajo vse ostale spojine. Med organskimi barvili tako najdemo tudi obilico naravnih barvil. Z izjemo pravih naravnih barvil (kot npr. karotenoidi) se vsa organska in anorganska barvila dandanes pridobivajo sintetično, v laboratoriju. Za potrebe kozmetične industrije bi postopek pridobivanja in prečiščevanja bil predrag.

Čeprav se besedna zveza »naravna barvila« zelo lepo sliši, se le-ti v kozmetične namene le malo uporabljajo. Naravna barvila kot so npr. skupine karotenoidov, antocianov, klorofilov in drugih imajo namreč precej slabih lastnosti. Njihova barva je medla, če jih uporabljamo v večjih količinah z namenom, da bi dosegli bolj močne barve pa našo kožo kar precej umažejo. Kdor je pomotoma v kremo kanil kapljico korenčkovega izvlečka več, dobro ve, o čem govorim. Izpostavljeni svetlobi ali kisiku pa poleg tega oksidirajo in zelo hitro izgubijo barvo. Edina izjema med naravnimi barvili je karminsko rdeča – uporablja se jo v množici različnih kozmetičnih izdelkov in je pravzaprav edino pravo živo rdeče barvilo na razpolago. Pigmenti, oksidi in druga barvila so navadno rjavo rdeči ali opečnato rdeči.

Karminsko rdeča je živo rdeča barva, ki se pridobiva iz insektov družine Dactylopius ali bolj po domače – kaparjev. (Mrtve) insekte namočijo v vodo in alkohol, ki delujeta kot topilo za rdečo karminsko kislino. Uporablja se lahko v vseh kozmetičnih izdelkih, še posebej v dekorativni kozmetiki in prav tako v prehranski industriji. Njena oznaka je CI 75740, karminsko rdeča, E 120.

Podobna rdeča se pridobiva tudi sintetično, vendar je njena oznaka v tem primeru drugačna: CI 16255, rdeča, karminsko rdeča A ali Ponceau rdeča 4R, v prehranski industriji pa nosi oznako E 124. Z njeno uporabo v prehranski industriji je povezanih mnogo sumov na njen vpliv na človeško zdravje. V Evropski uniji je uporaba trenutno dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih in nima posebnih omejitev. V Združenih državah Amerike je njena uporaba prepovedana.

Med organskimi barvili se nahaja še cela vrsta drugih barv, ki so lahko topna v vodi ali redkeje v maščobah. Mnoga izmed teh barvil se uporabljajo tudi v prehranski industriji in seveda nosijo oznako E. Poleg že naštetih karminsko rdeče, Ponceau rdeče 4R in Allura rdeče so na tem seznamu še E100 (CI 75300, kurkumin), E102 (CI 19140, tartrazin rumena), E104 (CI 47005, hinolin rumena), E110 (CI 15985, rumena Sunset yellow), E122 (CI 14720, azorubin), E123 (CI 16185, Amarant rdeča), E127 (CI 45430, eritrozin), E128 (CI 18050, acid red, prepovedana za uporabo v izdelkih, ki pridejo v stik s sluznicami), E131 (CI 42051, patent modra), E133 (CI 42090 modro FCF), E132 (CI 73015, indigotin), E140 in E141 (CI 75810 in CI 75815, klorofili in klorofilini ter njihove spojine z bakrom), E142 (CI 44090, zelena S), E150 (karamel), E151 (CI 28440, črna BN), E160aI in E160aII (CI 75130 in CI 40800, mešani karoteni in betakaroten), E160b (CI 75120, annatto), E160c (kapsantin in kapsorubin), E162 (betanin ali pesno rdeča) in E163 (antocianini).

Izmed zgoraj naštetih kozmetičnih barvil so naravnega izvora le E100 kurkumin (iz kurkume), E120 karminsko rdeča (iz insektov), E140 klorofil (iz rastlinskih virov), E160a karoteni (iz rastlinskih virov), E160b annatto (Bixa orellana), E162 pesno rdeča (iz pese), E163 antociani (iz rastlinskih virov).

Kljub temu, da oznaka »barva za živila« morda naivno in zavajujoče navaja k miselnosti, da so to »manj škodljiva« barvila, temu nikakor ni tako. Za mnoga prehranska barvila se postopoma odkrivajo negativni učinki na človeško zdravje v primeru zaužitja, poročil o njihovi škodljivosti v kozmetičnih izdelkih pa še ni na voljo. Pri tem velja kot dodatno informacijo povedati, da so zgoraj našteta barvila (z izjemo E128, glej opombo zgoraj) v Evropski Uniji dovoljena za uporabo v vseh kozmetičnih izdelkih, tako tistih, ki pridejo v kratkotrajen stik s kožo kot tudi tistih, ki pridejo v stik z očmi ali sluznico. Ameriška zakonodaja prepoveduje uporabo barvil E100 oz. CI 75300, E122 oz. CI14720 (sum na rakotvornost), E123 oz. CI 16185 (sum na rakotvornost), E124 oz. CI 16255, E 127 oz. CI 45430, E131 oz. CI 42051, E132 oz. CI73015, E142 oz. CI44090, E151 oz. CI28440, E153 oz. CI77268:1, E161g oz. CI 40850, E170 oz. CI 77220. Mnoga izmed teh barvil imajo v Združenih državah Amerike precej omejitev pri uporabi v kozmetičnih izdelkih, tako npr. barvilo E104 oz. CI 47005 rumena je prepovedana za uporabo v okolici oči.

Seveda pa je organskih barvil mnogo več kot le peščica tistih, ki so označenih z E in so dovoljeni tudi za uporabo v prehranske namene. Izmed preko 150 barvil, ki so trenutno dovoljena v Evropski uniji se jih pravzaprav le omejeno število in prav majhen del teh je pogosto uporabljenih tudi v kozmetični industriji. Med organskimi barvili najdemo tudi veliko pigmentov, npr. CI 12085, rdeča 4. Pigmenti se od barvil razlikujejo po tem, da niso topni v vodi oz. olju. Če jih zmešamo s topilom, se sprva dispergirajo, nato pa posedejo.

Nekje na meji med organskim in anorganskim svetom se nahajajo laki. Laki so pravzaprav organska barvila, ki jih s postopkom usedanja ali vpijanja fiksirajo na netopno anorgansko osnovo. Barve, iz katerih izhajajo laki, so v svoji primitivni obliki lahko topna v vodi ali olju, ko pa se enkrat vežejo na anorganski substrat, postanejo netopne. Kot substrat ali anorgansko osnovo se lahko uporablja veliko različnih spojin, od aluminijevega hidrata do magnezijevega silikata in vse do kaolina ali smukca, za potek reakcije pa se uporabljajo vodotopne kalcijeve, barijeve, aluminijeve ali natrijeve soli. Lak navadno nosi oznako soli. Tako imamo npr. barvilo CI 45430 eritrozin, rdeča, ki spada med organska barvila, natančneje v skupino ksantenov. Kot barvilo je topno v vodi, vendar pa obstaja tudi v obliki aluminijevega laka, pri čemer nosi isto CI številko.

V primerjavi z organskimi barvili je anorganskih barvil izredno malo. Če za hip poskusimo narediti majhno primerjavo, organska barvila na seznamu Colour Index zavzemajo številke od 10000 do 76999, anorganska barvila pa le pozicije od 77000 do 77999. Le droben delež teh barvil se dejansko uporablja v kozmetiki, hkrati so pa v svojem majhnem številu pravzaprav najbolj pogosto rabljena kozmetična barvila!

Anorganska barvila so s preprostimi besedami anorganski pigmenti. To so različne spojine kovin: oksidi, ultramarini, ferocianidi itd, ki so mineralnega izvora, zaradi česar se jim pogosto reče tudi mineralni pigmenti. Tako kot organski pigmenti se tudi anorganski pigmenti ne topijo v olju ali vodi, temveč se le dispergirajo. V primerjavi z barvili so pigmenti bolj obstojni na svetlobo in toploto ter ne reagirajo z osnovo (oljem ali vodo), posamezni pigmenti lahko reagirajo z močno bazo ali kislino.

Razlika med organskimi in anorganskimi pigmenti je predvsem v njihovi dejanski uporabnosti. Organski pigmenti imajo v primerjavi z anorganskimi pigmenti manjšo velikost delcev, zaradi česar organski pigmenti navadno delujejo »prozorno«, anorganski pa bolj prekrivno. Anorganski pigmenti imajo zaradi večjih delcev navadno večjo barvilno moč, zaradi česar so idealni za uporabo v dekorativni kozmetiki. Poleg tega so anorganski pigmenti veliko manj reaktivni z osnovo, v kateri so dispergirani, medtem ko organski pigmenti pogosto »obarvajo« osnovo (čeprav se v njej ne topijo).

Izbira barvil za kozmetične izdelke

Če bi bila uporaba barvil za kozmetične namene preprosta, bi seznam uporabnih in uporabljenih barvil obsegal le nekaj barv in snovi. Eno kemijsko spojino, ki daje belo barvo, eno, ki daje črno barvo, potem pa še eno za rumeno, eno za rdečo in eno za modro. Pet barv(il) in že imamo celoten spekter in vse barve na dosegu roke. Pa žal temu ni tako, saj se barvila močno razlikujejo med seboj tako po kemijskih lastnostih kot tudi po možnostih uporabe.

Če vas je v tem trenutku že zagrabila panika in ste klavrno pomislili, da boste morali na pamet poznati lastnosti in uporabo preko 150 barvil v kozmetiki (kolikor jih je trenutno dovoljenih), naj vas takoj potolažim. Pogosto uporabljenih barvil je malo, pa še te lahko hitro in preprosto združimo v skupine s podobnimi lastnostmi in uporabo. Če k vsemu temu dodamo še dejstvo, da je izredno malo barvil pravzaprav dostopnih za nas navadne smrtnike, ugotovimo, da imamo na koncu opravka le s peščico snovi.

Prvo pravilo, ki se ga morate držati pri izbiri barvil je, da morate vedno uporabljati samo barvila, ki so namenjena za kozmetične izdelke. Četudi so ta barvila pridobljena z uporabo kemijskih procesov in se vam zato zdijo »nenaravna«, so precej varnejša kot nekatera naravna barvila. To še posebej velja pri anorganskih pigmentih, ki so v svoji naravni obliki pogosto mešana z drugimi snovmi in lahko vsebujejo kopico težkih kovin. Zato nikar ne posegajte po slikarskih barvilih ali barvilih za tekstil ali podobno, temveč samo in zgolj po barvilih za kozmetiko.

Drugo pravilo, ki ga moramo upoštevati, je topnost barvila v vodi in olju oz. njegova popolna netopnost (v primeru pigmentov). Barvila, ki so topna v oljih, niso najboljša izbira za gel za lase in barvila, ki so topna v vodi, niso najboljša izbira za ličila. Si predstavljate, da bi izdelali eyeliner iz vodotopne črne barve? Ena sama solza bi bila dovolj, da bi vas spremenila v pando ali klovna! Prav tako je barvanje kreme za obraz z vijoličnim ali modrim pigmentom nemogoče, saj bi se ti pigmenti obnašali močno prekrivno, recimo kot tekoči puder, le da bi vaša koža bila vijolično obarvana! Izbira barvil po njihovi topnosti je zato bistvenega pomena.

Vodotopna barvila so primerna za uporabo v vseh izdelkih za kopanje, šamponih, kopalnih soleh, kopalnih šumečih kroglah, kremah, balzamih, gelih, serumih in podobno. Barvila, topna v olju, se uporabljajo za izdelke na osnovi olja kot npr. mazila ali lipogeli. Pigmenti in laki (torej barvila, ki niso topna ne v vodi ne v olju) pa se uporabljajo predvsem za ličila in tudi za zobne paste. Posebno poglavje je tukaj milo: pri izdelavi mila pravzaprav lahko uporabimo tako barvila, ki so topna v vodi kot tista, ki so topna v olju in seveda tudi pigmente. Pazljivi moramo biti le, da izberemo barvila, ki ne reagirajo v stiku z natrijevim hidroksidom oz. v bazičnem okolju ne spremenijo barve.

Nenazadnje moramo pri izbiri in uporabi barvil upoštevati tudi vrsto kozmetičnega izdelka. Kot sem že omenila, imajo nekatera barvila pri uporabi zakonske omejitve in priporočila. Nekaterih barvil tako ne smemo uporabljati v okolici oči ali ust, spet druga pa ne smejo priti v dolgotrajen stik s kožo. Nekatera reagirajo v bazičnem okolju, spet druga lahko reagirajo v kislem okolju, zato velja barvilom nameniti malček več pozornosti.

Pogosto uporabljenih vodotopnih barvil je v kozmetiki mnogo, vendar pa vse prevečkrat niso na razpolago v klasičnih spletnih trgovinah, v katerih kupujemo sestavine. Najpogosteje se v kozmetiki uporabljajo ista barvila, ki se uporabljajo tudi v prehranske namene, le da so njihove koncentracije drugačne.

Na razpolago imamo npr. CI 42090 (modra FCF, E133, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA prepovedana v okolici oči ali ust), CI 42051 (modra V, E131, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA prepovedana za kozmetiko), CI 16035 (rdeča Allura, E129, v EU in ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih), CI 17200 (rdeča 33, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA prepovedana za uporabo v okolici oči, v izdelkih, ki pridejo v stik z ustno sluznico je dovoljena količina max. 3%), CI 16255 (rdeča 4R, E124, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA prepovedana za kozmetiko), CI 16185 (amarant rdeča, E123, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA prepovedana), CI 45100 (rdeča 52, samo v izdelkih, ki jih speremo s kože, v ZDA ni dovoljena), CI 45430 (eritrozin rdeča, E127, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena), CI 15985 (oranžna FCF, E110, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena), CI 19140 (tartrazin, rumena, E102, tako v EU kot v ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih), CI 47005 (kinolinsko rumena, E104, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena), CI 61570 (zelena, acid green 25, tako v EU kot v ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih), CI 59040 (zelena, solvent green 7, tako v EU kot v ZDA ni dovoljena za uporabo v izdelkih, ki pridejo v stik s sluznicami), CI 10020 (naftol zelena, v EU ni dovoljena za uporabo v izdelkih, ki pridejo v stik s sluznicami, v ZDA ni dovoljena).

Izmed vodotopnih barvil se v skladu z Ecocert certifikatom lahko dobi le barvila, ki so naravnega izvora: CI 75130 (oranžna, beta-karoten), CI 75125 (rumena, likopen), Karamel (rjava), Pesno rdeča (rdeča) ter CI 75470 (karminsko rdeča). Vsa barvila naravnega izvora so dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih. 

Zgoraj naštete vodotopne barve lahko uporabimo (razen posameznih izjem, kjer je to posebej označeno v opisu) v šamponih, izdelkih za kopanje, kopalnih soleh, kopalnih kroglah, kremah za obraz, roke in telo ter podobnih izdelkih. V kolikor imamo opravka s koncentriranimi barvili oz. s čistimi barvili, se priporočena količina uporabe v teh izdelkih giblje v povprečju do 0,05%, v izdelkih za kopanje pa do največ 0,3%.

Mnoga barvila lahko s pridom uporabimo tudi v izdelavi mila, še posebej, če so v prahu ali v močno koncentrirani raztopini. Preveč razredčena raztopina (npr. tekoča barvila za torte, ki jih kupimo v trgovini) bi zaradi prevelike količine vode lahko pokvarila naše milo. Več o tem si lahko preberete tudi v objavi o barvilih in pigmentih v milih. Dobre rezultate dajo npr. E102 (tartrazin, rumena, CI 19140), E122 (azorubin rdeča, CI 14720) in CI 17200 rdeča 33; zelo slabe rezultate pa modra E131 in E133, ki se v milu obarvata v žalostno sivo. Njihov odstotek uporabe se v milih navadno nižji od 0,05%.

Medtem, ko je vodotopnih barvil veliko, je tistih, ki so topnih v olju, le peščica. Izmed teh se pogosto uporabljajo le nekateri: CI 60725 (modro vijolična, solvent violet 13, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena za okolico oči in ust), CI 75810 (klorofilin, zelena, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena), CI 75120 (annatto, rumeno oranžna, v EU in ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih), CI 61565 (modro zelena, green 6, v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljena za okolico oči in ust), CI 40800 (beta karoten, v EU in ZDA dovoljen v vseh kozmetičnih izdelkih). Kot je razvidno iz imen, so klorofilin, annatto in beta karoten naravnega izvora in kot taka dovoljena tudi v naravni kozmetiki. Vsa lipofilna barvila lahko uporabljate v količinah do 0,05% v izdelkih na oljni osnovi kot npr. lipogeli ali mazila. Prav tako jih lahko uporabite tudi pri izdelavi mila, pri čemer si velja zapomniti, da naravna barvila pri izpostavljenosti svetlobi zelo hitro zbledijo.

Na dnu seznama se srečamo še s pigmenti. Čeprav na zadnjem mestu v tem opisu pa nikakor niso najmanj pomembni. Ravno nasprotno – pigmenti (še posebej anorganski!) predstavljajo prvake v kozmetični industriji. Pri izbiri pigmentov nas mora bolj kot njihova barva zanimati prav njihova pripadnost organskim oz. anorganskim pigmentom. Kot sem že omenila zgoraj, imajo (mineralni) anorganski pigmenti navadno večjo barvilno in prekrivno moč, zaradi česar so prava izbira za vse vrste dekorativne kozmetike. Anorganske pigmente spoznamo že na daleč in na preprost način po njihovi CI številki: vsi anorganski mineralni pigmenti spadajo v skupino od 77000 do 77999. Organski pigmenti pa nosijo oznake glede na njihove funkcionalne skupine od 10000 do 76999.

Med najbolj pogosto uporabljenimi pigmenti najdemo manj organskih in več anorganskih pigmentov. Izmed organskih pigmentov si največ pozornosti in uporabe zagotovo zasluži CI 75470 karminsko rdeča (tako v EU kot v ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih), poleg te pa se uporabljajo tudi CI 74160 ftalocianin modro (v EU dovoljen v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljen), CI 74260 ftalocianin zeleno (v EU ni dovoljena za uporabo v izdelkih za okolico oči, v ZDA ni dovoljen), CI 11680 pigment rumena 1 (v EU ni dovoljena za uporabo v izdelkih, ki pridejo v stik s sluznico, v ZDA ni dovoljen), CI 12490 rdeča pigment 5 (v EU dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih, v ZDA ni dovoljen).

Takoj zatem pa že vstopamo v polje anorganskih pigmentov: CI 77007 ultramarini (pod isto CI številko se lahko nahaja moder, roza ali vijoličen ultramarin), CI 77492 rumeni železov oksid E172, CI 77491 rdeč železov oksid E172, CI 77499 črni železov oksid E172, CI 77510 moder železov ferocianid, CI 77891 bel titanov dioksid E171, CI 77947 bel cinkov oksid, CI 77163 belo bizmutov oksiklorid, CI 77742 mangan vijolična, CI 77288 zelen kromov oksid, CI 77289 zelen kromov hidroksid.

Anorganski pigmenti so v večji meri edina barvila, ki si jih navadno izdelovalci domače kozmetike kupijo. So dovoljeni v naravni kozmetiki, njihova uporaba je preprosta, saj za izdelavo ličil v prahu ni potrebno posebno kozmetološko znanje, hkrati pa omogočajo profesionalne in zares kakovostne rezultate. Ker so anorganska barvila največkrat uporabljena za izdelavo različnih izdelkov dekorativne kozmetike kot npr. pudri, maskare, senčila ipd je prav, da se poleg CI imen spoznamo tudi z njihovimi osnovnimi lastnostmi.

Bela barvila (cinkov oksid, titanov dioksid in bizmutov oksiklorid) nimajo nobenih posebnih omejitev in so tako v EU kot v ZDA dovoljeni za uporabo v vseh kozmetičnih izdelkih. Prav tako nimajo nobenih posebnih omejitev železovi oksidi (rumen, rdeč, črn). Pri modrem železovem ferocianidu Evropska unija dovoljuje uporabo v vseh kozmetičnih izdelkih, v kolikor je pigment brez cianidnih ionov; medtem ko Ameriški zakoni povsem prepovedujejo uporabo pigmenta v izdelkih za ustnice. Evropska Unija nobenemu ultramarinu ne postavlja omejitev, v ZDA pa so ultramarini prepovedani za uporabo v izdelkih za ustnice. Kromov oksid in kromov hidroksid sta v Evropski Uniji dovoljena za uporabo v vseh kozmetičnih izdelkih, v kolikor ne vsebujeta kromatnih ionov, Združene države Amerike pa prepovedujejo uporabo teh barvil v izdelkih za ustnice. Mangan vijolična je tako v EU kot v ZDA dovoljena v vseh kozmetičnih izdelkih.

Za izdelavo kakovostnih ličil pa pravzaprav potrebujemo le del teh pigmentov, saj lahko skoraj vse barve dosežemo s preprostim mešanjem. Za izdelavo pudra v prahu poleg polnil (mika, kaolin, svila itd) npr. potrebujemo pet barvil. Nujno potrebna je bela osnova titanovega dioksida, nato pa štiri barvila: železovi oksidi (črn, rdeč in rumen) ter moder ultramarin ali železov ferocianid. Z uporabo titanovega dioksida barvo posvetlimo ter hkrati povečujemo prekrivnost, z mešanjem pigmentov pa dosežemo različne kožne tone, od najhladnejših bledoličnih tonov do rumenkastih, rožnatih in zelo temnih odtenkov. Če ste za hip pomislili, da lahko kožno barvo dosežete le z rdečo in rumeno, ste na napačni poti. Človeška polt je daleč od oranžne barve, njena barva je veliko bolj kompleksna!

Za izdelavo šmink potrebujemo npr. železov oksid, mangan vijolično, karminsko rdečo. Za preprosto črno maskaro črn železov oksid, za senčka pa vse tiste barve, ki jih srce poželi. Priporočen odstotek uporabe pigmentov v dekorativni kozmetiki zavisi od končnega izdelka. V šminkah in pudrih se navadno uporabljajo v količinah do 10%, v očesnem make-upu pa vse do 30%.

Kljub temu, da pigmenti načeloma veljajo za stabilne in nereaktivne spojine, pa imamo tudi pri pigmentih nekaj izjem. To se pokaže predvsem pri uporabi ultramaranov, mangan vijolične ter železovega ferocianida. Ultramarini v kislem okolju začnejo razpadati in sproščajo strupeni vodikov sulfit, zaradi česar jih nikakor ne smemo uporabljati v (kislih) barvnih emulzijah, kot npr. tekoči puder ali podobno. Obratna situacija se pojavi pri železovem ferocianidu in pri mangan vijolični. Oba pigmenta sta v močno bazičnem okolju nestabilna, zaradi česar jih ne smemo uporabljati pri izdelavi mila. Vse ostale pigmente lahko v milu uporabljamo brez skrbi, njihov odstotek uporabe pa je navadno nižji od 0,5%.

Kategorije: TEHNIČNE SESTAVINE

2 Komentarja

bibica · 20. marec, 2016 ob 10:03

Pozdravljeni,
mogoče malo nevmesno vprašanje: kaj so "mice"? Na tržišču jih je vseh barv in piše, da naj bi bila to naravna barvila.
Hvala in lep pozdrav

Toncka Mavric · 29. januar, 2018 ob 09:33

Pozdravljeni,

mica je seveda naravno barvilo, vendar pa je sama čista mica (INCI: Mica) belkasta, deluje svetleče in ni barvna. Barvno miko dosežejo tako, da čisti miki dodajajo različne pigmente, npr. železove okside, mangan vijolično itd. Več o barvilih in pigmentih najdete tu: http://moja-kozmetika.blogspot.si/2013/09/izdelava-mila-barvila-in-pigmenti.html

Lp
Tončka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja