Emulgator: lecitin in lisolecitin

Objavil Tončka Mavrič dne

Emulgator: lecitin in lisolecitin

Sojin lecitin (INCI: Lecithin) najbrž nikomur ni čista neznanka – skoraj vsak je zanj že slišal, najsi bo kot prehranski dodatek ali kot emulgator v živilih. In skoraj gotova sem, da ste ob tem že večkrat pomislili, da bi ga lahko uporabili tudi kot emulgator v kremah. Saj emulgira, kajne? Seveda, vendar pa uporaba lecitina v kozmetične namene ni tako preprosta, zato si bomo najprej pogledali, kaj lecitin sploh je, nato pa tudi zakaj ga kozmetične hiše ne uporabljajo ter zakaj je bolje poiskati lisolecitin ali hidrogeniran lecitin.

O lecitinu in fosfolipidih

Lecitin je zelo široko in splošno ime za veliko skupino sestavin, ki se nahajajo tako v rastlinskem kot živalskem svetu: v jajčnem rumenjaku, soji, sončničnih semenih in celo mleku in jetrih. Lecitin je sestavljen iz maščobnih kislin, glicerola, glikolipidov ter predvsem iz fosfolipidov. Fosfolipidi spadajo med digliceride. Po svoji sestavi so precej podobni trigliceridom, le da imajo namesto treh verig maščobnih kislin le dve verigi maščobnih kislin, tretje »prosto« mesto pa zaseda fosfatna skupina. Na fosfatno skupino je nato vezana dodatna molekula, ki pravzaprav daje ime posameznemu fosfolipidu. Če je na fosfatno skupino vezan holin, imamo opravka s fosfolipidom, ki se imenuje fosfatidilholin. Fosfatidilholin je v lecitinu prisoten v zelo visokih količinah, celo do 20%.

Prav ta fosfolipidna narava daje lecitinu emulgirne sposobnosti. Če se še spomnite iz objave o emulzijah, so emulgatorje tiste snovi, ki imajo en del, topen v maščobah (lipofilen rep) in en del, topen v vodi (hidrofilno glavo). Fosfatna skupina, na katero je vezana dodatna molekula (npr. fosfatidilholin), predstavlja hidrofilni del (vodotopni del), dve maščobni kislini pa predstavljata lipofilni del (topen v maščobah). Njegov HLB je okoli 4. Lecitin torej lahko emulgira, vendar lahko nase veže le omejeno količino vode in ustvarja le emulzije tipa V/O, z veliko količino olja in le malo vode. Dokaz za to je majoneza, ki jo izdelamo doma – jajčni rumenjak vsebuje lecitin, le-ta pa veže nase obilico maščobe (olja) ter le manjšo količino vode (kisa).

Torej – boste rekli – kaj pa je tu tako težkega, da se lecitin ne uporablja kot emulgator v kozmetiki? Če za trenutek odmislimo dejstvo, da z njim lahko izdelamo samo precej mastne kreme tipa O/V (ki so po občutku precej podobne majonezi), je tu še cela vrsta razlogov. Sojin lecitin lahko v odvisnosti od temperature, stopnje hidriranosti, uporabljenih dodatkov in postopka emulgiranja oblikuje precej različne emulzije: od liposomov in micel do lamelarnih struktur. Žal je to bolj stvar tehnično zelo razvitih laboratorijev, ne pa preprostih paličnih mešalnikov. Nenazadnje pa je sojin lecitin precej pokvarljiv, zaradi česar so tudi emulzije obstojne manj časa; ima svoj specifičen, nekoliko neprijeten vonj in daje rumenkaste ali rumeno-rjave »tekoče-pudingaste« emulzije. Skratka, nadvse neprivlačen.

Sojin lecitin se sicer uporablja kot aktivni dodatek kremam za obraz, telo in tudi za lase. Fosfatidilholin je namreč eden najpomembnejših gradnikov celičnih membran, naravno je prisoten je v naši koži in skupaj z ostalimi fosfolipidi v lecitinu lahko kožo neguje. Dodatek lecitina v kremah naredi našo kožo mehkejšo in pospeši njeno obnavljanje, lase pa naredi mehkejše in bolj sijoče. Primeren je predvsem za suhe lase in konice.  

Lisolecitin (INCI: Lysolecithin)

Lisolecitin je v primerjavi z lecitinom kot Ferrari v primerjavi s starim fičakom. Boljši, hitrejši in predvsem bolj šminkerski. Da pa vas prodajalci ne bodo naplahtali, bodite pozorni na to, kar prodajajo in predvsem na INCI! Obstaja namreč precej različnih lecitinov: lecitin v prahu, tekoči lecitin, lisolecitin, hidrogenirani lecitin pa še kakšen bi se našel… Velja npr. opozoriti, da »tekoči lecitin«, ki ga prodaja AromaZone, ni tekoči lisolecitin, temveč samo navaden lecitin, stopljen v olju. Pri nakupu bodite zato raje trikrat previdnejši kot enkrat preveč površni.  

V prodaji obstajata dve obliki lisolecitina: tekoči in v prahu. Razlika med njima je le ena: tekoči lisolecitin vsebuje poleg fosfolipidov tudi okoli 45% sojinega olja, lisolecitin v prahu pa je čisti lisolecitin, brez olja. Druge razlike med njima ni. Lisolecitin (tako tekoči kot v prahu) sta dobavljiva pri Gisella Manske, ki zagotavlja, da nista pridobljena iz genetsko modificiranih organizmov. Oba sta skladna tudi z evropskimi direktivami o prehrambenih dodatkih in sta dovoljena za uporabo v prehranske namene, njuna oznaka je E322.
 

Lisolecitin je hidrolizirana oblika lecitina. Hidrolizacija je navadno posledica encimske reakcije s pomočjo encima fosfolipaze A2 in predstavlja, s preprostimi besedami, dodajanje –OH skupin. Pri hidrolizaciji se struktura lecitina nekoliko spremeni: še vedno imamo fosfatno skupino, na katero je pripeta nega druga organska molekula, vendar pa imamo zgolj eno maščobno kislino, druga maščobna kislina pa je nadomeščena s hidroksilno –OH skupino. Ta novo dodana –OH skupina lecitinu spremeni emulgirne lastnosti: lisolecitin ima namreč dva dela, topna v vodi (fosfatna skupina z organsko molekulo ter nova –OH skupina) ter samo en del, topen v maščobah (maščobna kislina). Njegov HLB je 9. Lisolecitin ima zato boljše emulgirne lastnosti in omogoča ustvarjanje emulzij tipa O/V.

Emulzije z lisolecitinom so v primerjavi z lecitinom seveda precej manj mastne, veliko bolj prijetne na otip, svilnate in lažje se razmažejo in vpijejo. Prednost lisolecitina je tudi ta, da je manj pokvarljiv, nima nobenega neprijetnega vonja, emulzije pa so skorajda povsem bele.  

Uporaba lisolecitina

Da pa ne bi bilo vse tako rožnato je potrebno poudariti, da tudi uporaba lisolecitina prinaša nekaj izzivov in težav. Prva težava, s katero se domači izdelovalci kozmetike soočamo, je pomanjkanje strokovne literature oz. tehničnih spremnih listov, ki bi nakazovali, kaj nam lisolecitin omogoča in kakšne formule lahko z njo izoblikujemo. Na voljo je precej malo podatkov, zato je pogosto pri novih idejah potrebno narediti nekaj testnih verzij in oceniti, kako se lisolecitin obnaša. Kljub vsemu imamo na voljo nekaj smernic, ki nam pomagajo pri uporabi lisolecitina.

Lisolecitin je, kljub višjemu HLB, še vedno topen v maščobah, zato ga dodajamo maščobni (B) fazi. Pozorni moramo biti, da se pred emulgiranjem lisolecitin popolnoma stopi. V kolikor imamo opravka s tekočim lisolecitinom, ga preprosto dodamo maščobni fazi in dobro premešamo, pri lisolecitinu v prahu pa bo potrebno nekoliko več truda. Pogosto je namreč mešanico olj segreti na visoko temperaturo in dodati nekaj kapelj alkohola (etanola), da se lisolecitin popolnoma stopi.

Z lisolecitinom lahko izdelujemo emulzije tako po toplem kot po hladnem postopku. Razlika med tema dvema postopkoma je le ena: temperatura. Hladen postopek namreč omogoča emulgiranje brez segrevanja na visoke temperature, zaradi česar pravzaprav nimamo »občutljive« faze C. Fazo B zlijemo v fazo A pri sobni temperaturi, pri čemer navadno dodamo vse vodotopne (tudi občutljive) sestavine v A fazo, vse lipofilne (tudi občutljive sestavine) damo v fazo B. Nazadnje preverimo pH in dodamo konzervans in dišavo, v kolikor ju nismo predhodno vključili v fazo A oz. B.

Pri hladnem postopku moramo biti posebej pozorni na to, da se lisolecitin dobro stopi. V primeru lisolecitina v prahu je zato dobro, da lisolecitin zmešamo s toplotno neobčutljivimi olji iz maščobne faze, segrejemo na temperaturo na 65° Celzija in počakamo, da se lisolecitin popolnoma stopi. Po potrebi dodamo nekaj kapelj alkohola, ki pripomore k topljenju in nato popolnoma izpari. Ko je lisolecitin popolnoma stopljen, mešanico ohladimo, dodamo toplotna občutljiva olja in nato na hladno emulgiramo tako, da fazo B vlijemo v fazo A.

Emulgiranje po toplem postopku pa je pravzaprav takšno, kot ga že poznamo pri uporabi voskastih emulgatorjev. Fazo A in B ločeno segrevamo na temperaturo med 60 in 80° Celzija, vlijemo B v A in emulgiramo. Mešanico ohladimo in nato dodamo hladno C fazo. Preverimo pH ter dodamo konzervans in dišavo.

Lisolecitin se za izdelavo emulzij uporablja v količinah do 5%. Količina naj bi bila odvisna od odstotke maščobne faze in uporabljenih stabilizatorjev ter zgoščevalec vodne in maščobne faze. Pri tem je proizvajalec močno skop z informacijami. Žal v spremnih listih pri priporočenih odstotkih uporabe ne razlike med lisolecitinom v prahu in tekočim lisolecitinom, zato je pomanjkanje informacij in zmeda toliko večja. Sama uporabljam lisolecitin v prahu, v kolikor imate v lasti tekoči lisolecitin priporočam da upoštevate, da le-ta vsebuje skoraj 50% olja in bo zato odstotek uporabe lahko višji.

Glede na različne teste, ki jih je opravila gospa Käser iz nemškega foruma, bi lahko sklepali, da na potrebno količino lisolecitina vpliva predvsem trdnost oz. temperatura tališča uporabljenih masel in zgoščevalcev maščobne faze ter uporaba zgoščevalcev vodne faze. Več kot je masel, cetilnega alkohola in drugih lipidnih stabilizatorjev, manj lisolecitina je potrebno. Po drugi strani uporaba zgoščevalcev vodne faze, ki dajejo močno kompaktne gele kot npr. poliakrilati, omogoča uporabo lisolecitina v manjših količinah brez pretirane uporabe masel ali cetilnega alkohola in drugih zgoščevalcev maščobne faze.

Velja posebej poudariti, da lisolecitin emulzijam ne daje popolnoma nobene konsistence. Lisolecitin samo emulgira in v primeru, da ne uporabimo nobenih zgoščevalcev vodne in maščobne faze, dobimo z uporabo lisolecitina le redkotekočo, skoraj povsem vodeno emulzijo. Uporaba zgoščevalcev maščobne faze in vodne faze je edina način, da našo emulzijo zgostimo. Pri tem vedno upoštevamo načelo, da zgoščevalci maščobne faze navadno dajo po občutku »suho« in »bremzajočo« emulzijo, zgoščevalci vodne faze pa lahko in hitro vpojno. Za optimalen rezultat je zato usklajevanje enih in drugih pri lisolecitinu toliko bolj pomembno.

Lisolecitin se lahko uporablja tudi kot koemulgator ali stabilizator skupaj z drugimi emulgatorji, navadno v količinah 0,5-1%. Posebna posebnost lisolecitina pa je možnost izdelave vpojnega olja. Za vpojno olje se priporoča uporabo 10% lisolecitina in 90% olja, pri čemer moramo biti pazljivi, da se lisolecitin zares dobro stopi. Po potrebi dodamo tudi nekaj kapelj alkohola.

Lisolecitin ni občutljiv na pH in torej daje stabilne emulzije v teoretično zelo širokem pH območju. Prav tako ni občutljiv za elektrolite in je načeloma dobro združljiv z vsemi sestavinami. V kombinaciji s ksantan gumijem lahko da nekoliko neprijetno strukturo, ki pa se izgubi, v kolikor uporabimo dovolj zgoščevalcev maščobne faze in dobimo kompaktno kremo.

Da bomo lisolecitin lahko še dolgo uporabljali, ga po odprtju hranimo v hladnem, suhem in temnem prostoru. Lisolecitin se namreč hitro navlaži, če je izpostavljen svetlobi pa se hitreje pokvari. Najbolje je, da ga pretresemo v temen steklen kozarec, ki se dobro zapira in hranimo v temnem kotu omare.


34 Komentarjev

Anonimni · 12. januar, 2014 ob 23:36

to sem čakala 🙂 Hvala in pozdrav, lara

Anonimni · 13. januar, 2014 ob 18:50

No, tole je pa malo čuden nasvet kako raztaplati lecitin, se vam ne zdi?

http://curious-soapmaker.com/lecithin-as-an-emulsifier-part-i-how-to-dissolve-lecithin-granules.html

toncika · 13. januar, 2014 ob 19:20

Pozdravljeni,

brez zamere ampak to je navadna… pac…ipresa… Bolj kot o "raztapljanju" lecitina je v tej objavi govora o izdelavi emulgatorja z le-tem. Ko smo že pri temu: sojin lecitin v granulah je najlažje uporabljati prav v kombinaciji z vodo. Sicer res spada med snovi, topne v maščobah, vendar je proces dolgotrajen in največkrat rezultati niso najboljši. V vodi pa se lecitin hidrira (napije se vode, vendar se ne stopi!) zaradi česar ga je lažje uporabiti. Pustiti ga moramo v vodi čez noč, nato pa naslednji dan premešati s paličnim mešalnikom in nato uporabiti za izdelavo emulzij.

Kar pa se tiče nenavadne kombinacije… Kot sem že napisala v objavi ima lecitin nizek HLB, zaradi česar je primeren za uporabo v emulzijah tipa V/O. Če emulgator z nizkim HLB kombiniramo z emulgatorjem, ki ima visok HLB, dobimo par, ki ima skupno vrednost HLB "v sredini" – torej dobimo tak emulgator, ki dobro izdeluje emulzije tipa O/V. Žal pa je v tem primeru kot emulgator z visokim HLB uporabljeno milo. Boraks namreč umili proste maščobe v vosku, tvori pa se natrijev cerotat. Natrijev cerotat je sol, vendar po svoji naravi MILO in kot tako lahko da samo emulzije z visokim (bazičnim) pH, za katerega pa vemo, da za našo kožo ni najboljši. O tem sem že pisala v objavi Boraks in vosek? Ne, hvala.

Lep večer,
toncika

Anonimni · 13. januar, 2014 ob 21:26

hm, v bistvu tista ustanoviteljica strani ravno kontrira uporabi boraksa, češ da je kancerogen, zato je v kombinaciji z lecitinom raje uporabila čebelji vosek, brez boraksa. Kot pravi v prvih nekaj stavkih "Borax is a mineral and it was shown that it can have carcinogenic effects, so it is out of question for me". V glavnem, lecitin nima smisla segrevati v olju kot to storimo pri lizolecitinu v prahu? Res nenavadno glede na njegovo strukturo, da je tako slabo topen v olju, če je temu res tako. Nisem še poskusila, tako da me čaka še to delo.

toncika · 14. januar, 2014 ob 07:22

Se opravičujem, sem se ustavila ob uvodnem delu, kjer so s krepkimi črkami zapisani boraks, vosek in lecitin… in tam se mi je pritisk dvignil.

Ne, lecitina nima smisla segrevati in topiti v olju. Lecitin spada med maščobne snovi in je prisoten v nekaterih rastlinskih oljih, vendar se boste z raztapljanjem v olju le namučili … najlažje je zares namakati ga v vodi in nato zmiksati. Lahko ga poskusite topiti v olju, vendar vam iz izkušenj povem, da je nesmiselno. Ostale bodo drobne granule, ki se nikakor ne bodo stopile.

Druga možnost je, da granule sojinega lecitina fino zmeljete (npr. z mlinčkom za kavo) v zelo droben prah in nato tega raztopite v olju. V tem primeru je topnost nekoliko boljša. Odsvetujem pa pripravo "tekočega lecitina" doma (v razmerjih tistega, kot ga ima npr. AromaZone), med segrevanjem se lecitin dobro stopi, nato pa med ohlajanjem ponovno strdi in loči od olja… kako jim uspe tekoči lecitin ohranjati tekoči, mi ni jasno.

Anonimni · 14. januar, 2014 ob 17:26

Nič hudega… vsekakor pa čudno tole kakšne lastnosti ima ta lecitin glede raztapljanja.

toncika · 14. januar, 2014 ob 17:49

Ja, vem, da je čudno. Tudi jaz sem poskusila z raztapljanjem v olju (po logiki, da je to pač sestavina olj), pa nisem prišla daleč. Za izdelavo emulzij je najlažji način, da ga namakamo v vodi 🙂

Anonimni · 23. januar, 2014 ob 10:38

Spoštovana,

slučajno sem vas našla po internetu,saj sem se tudi jaz odločila, da naredim kremo za obraz .Nekaj krem sem že naredila, pa sem jih bolj čarala.Ko sem prebrala vaše odgovore mi je postalo jasno, kaj sem delala narobe.Jaz nisem uporabljala nobenega emulgatorja, ne zgoščevalca niti konzervansa.Edino vosek, maščobe in eterično olje, ogjnič, ki sem ga čez noč namakala v olivnem olju in druga zelišča.Rada bi naredila kremo z mlekom v prahu po vašem receptu, pa ne vem, kdaj in v čem naj ga raztopim.Segrevam ga lahko samo do 40 stopinj.Tudi jaz sem iz zelišč skuhala čaj , pa sem prebrala vaš odgovor, da ni najboljše.Na kašen način naj uporabim zelišča, ker jih sama nabiram.Preden sem vas našla, sem že naročila rastlinski emulgator Acemulgor-lam-V.A je ta v redu?Ali potrebujem še zgoščevalec?A je ta emulgator dovoljen za bio kreme? Rada bi uporabila naravni konzervans.Na inernetu sem zasledila izvleček lubja trepetlike.Populis tremuloides.Ali ga poznate? Kje se ga lahko nabavi.
Pa še nekaj, nisem največja prijateljica računalnika, zato ne brskam preveč po njemu.Tudi jaz bi se z veseljem udeležila vaše delavnice, zato me prosim obvestite, saj ste res prijazna, da nam začetnikom pomagate.

toncika · 23. januar, 2014 ob 11:02

Pozdravljeni,

če ste ugotovili, kaj ste do sedaj delali narobe, ste že naredili veliko 🙂 Vosek sam po sebi ne emulgira, temveč "drži skupaj" zaradi konsistence. Za emulzije pač potrebujete emulgatorje.

Uporabo mleka v prahu v emulzijah odsvetujem. Verjamem, da se vam zdi ideja močno negovalna, vendar pa mleko vsebuje velike količine beljakovin, ki so ena izmed najbolj pokvarljivih stvari. V kontaktu z vodo iz vaše kreme se bo stvar pokvarila v zelo kratkem času, tudi če uporabite konzervanse. Mleko v prahu raje uporabite kot dodatek za kopeli – kot Kleopatra se lahko tudi vi kopate v mleku 🙂

Zelišča lahko uporabite samo v obliki izvlečkov. Čaji, prevretki in zelišča v prahu prinašajo zgolj pokvarljivost, saj so hrana za bakterije. Vrsta izvlečka je seveda odvisna od rastline in njenih aktivnih snovi – nekatere so topne v vodi, nekatere v alkoholu, druge v maščobah… Izvlečke si lahko izdelate tudi sami, nekaj informacij najdete v objavi Macerati ali oljni izvlečki ter Rastlinski izvlečki – pregled.

Acemulgor Lam V je sestavljen iz emulgatorjev in koemulgatorjev, njegov INCI je Potassium Palmitoyl Hydrolyzed Wheat Protein, Glyceryl Stearate, Cetearyl Alcohol. To pomeni, da ga lahko uporabljate ko samostojni emulgator, vendar pa vseeno potrebujete tudi zgoščevalce vodne faze. Uporablja se ga v količinah od 4% do 10%, večja količina da bolj kompaktne kreme. Ne najdem ga na seznamu Ecocert sestavin (morda proizvajalec ni certificiran), vendar pa ga lahko smatramo kot naravnega, saj njegove sestavine niso škodljive ne za človeka, ne za naravo in so razgradljive.

O konzervansih (naravnih in nenaravnih) si prosim preberite objavo o konzervansih. Omenjenega konzervansa ne poznam in tudi ne vem, kje se ga da kupiti. V evropski bazi podatkov je izvleček lubja trepetlike registriran le kot "proti seboreji" in "neguje kožo". O konzervirnih lastnostih ni podatka. Glede na to, da trepetlika spada med vrbovke (Salicaceae), domnevam, da so njegove "kozervirne" lastnosti predvsem posledica vsebnosti salicilne kisline, ki ima seveda ravno toliko slabih lastnosti kot vsi ostali konzervansi.

Svetujem vam, da uporabite konzervans, ki dokazano deluje tudi pri domači izdelavi (naj samo opomnim, da je pri domači izdelavi kontaminacija precej večja kot v laboratorijih!). Certificiranih konzervansov je veliko in veliko je tistih, ki so dovoljeni v naravni kozmetiki. Ne iščite zaman sestavin, ki se jih ne da dobiti samo zato, ker naj bi bile naravne. Pomembno je, da so učinkovite.

Glede delavnice bo objava na blogu. Če želite biti sproti obveščena o objavah na blogu, vpišite vaš e-mail v okvirček zgoraj levo (Naroči se na objave) in nato potrdite povezavo, ki jo prejmete preko e-maila. Kdaj delavnica bo pa ne morem nič reči.

Lep dan,
toncika

Anonimni · 24. januar, 2014 ob 16:59

Hvala za odgovor. Vidim, da sem res šele na začetku. Jaz bi vseeno rada uporabila mleko v prahu, ker me je prijateljica prosila zaradi težav s kožo.Kateri konzervans naj uporabim, da bi vsaj za nekaj časa preprečil pokvarljivost kreme.Ali lahko k mojemu emulgatorju dodam kateri koli zgoševalec vodne faze? Ko bom sestavila svojo formulo za kremo, vam jo bom posredovala.Seveda bi bila vesela, če mi boste pri tem pomagala.

Lp iz zasnežene Slovenije

toncika · 25. januar, 2014 ob 10:31

Dober dan iz močno sončne Primorske 🙂

če želite uporabiti mleko v prahu morate primerno temu povečati količino konzervansa. Če uporabljate Cosgard, ga uporabite vsaj v količini 0,8%, preden kremo date iz rok imejte prvi testni vzorec nekaj časa (to pomeni mesecev!) doma in jo opazujte. Pazite seveda na pH.

Niso vse sestavine enako kompatibilne, zato morate za vsak emulgator posebej preveriti, kakšne so lastnosti. Omenjeni emulgator bi moral biti združljiv z vsemi zgoščevalci, vendar pa ga ne poznam in ne vem, kakšen občutek daje na koži, zato vam tudi ne morem svetovati, kateri zgoščevalec bi bil najbolj primeren. Po občutku bi svetovala ksantan (zaradi vsebnosti cetearilnega alkohola in gliceril stearata v emulgatorju), vendar poskuse boste morali opraviti vi.

Toplo svetujem, da na začetku kreme izdelujete le zase. Izdelava kozmetike je že dovolj težka za svojo kožo, ki jo najbolj poznamo, kaj šele za kožo drugih ljudi. Moram vas tudi razočarati: v kozmetiki ni čudežne sestavine, ki bo odpravila te ali one težave; tudi mleko v prahu ne odpravlja težav in zagotovo ni tista sestavina, ki bo iz preproste kreme naredila "čudežno" kremo. V kozmetiki je pomemben celoten kompleks in kombinacija sestavin. Uporaba mleka v prahu ker ima kolegica npr. občutljivo kožo postane nesmiselna v tistem trenutku, ko moramo zaradi zagotavljanja neoporečnosti dodati večjo količino konzervansa, ki lahko kožo draži.

Lep dan,
toncika

Anonimni · 26. januar, 2014 ob 19:21

Pozdravljena,

pošiljam vam mojo prvo formulo za izdelavo kreme.Verjetno bo kar nekaj napak, vendar nekje je treba začeti.V veliko pomoč ste mi tudi vsi ostali, ki se oglasate.Moj recept je naslednji:

A faza:

voda 62g
glicerol ali glicerin? 2g
ksantan gumi 0,2 g

B faza

emulgator Acemulgor-lam-V 11g
karitijevo maslo 4g

C faza

konzervans Cosgard 0,8g
tokoferol 1g
Na-hialuronat 2g
mleko v prahu 15g
pljni izvleček smilja 2g

Upam, da nisem preveč zgrešila, prosim za popravek.Vsega materiala še nimam, upam, da ga bom lahko dobila.

Noč

toncika · 26. januar, 2014 ob 19:42

Dober večer,

bom napisala kar po točkah, da bo lažje. Ne jemljite mojih opomb kot absolutnih popravkov, naj bo bolj v razmislek 🙂

Torej… 1) 15 gramov mleka v prahu je absolutno preveč. Nobena emulzija ne bo zdržala tako velike količine prahu. Pa še pokvarila se bo. Mislila sem, da boste dodali kakšen odstotek, morda največ do 5, 15 je pa res preveč. Zakaj ne bi raje poskusili izdelati dva izdelka: tonik z mlekom (voda ali hidrolat, mleko v prahu, konzervans in morda še kakšna druga sestavina, če želite) in posebej kremo? Če se pokvari tonik, je škoda manjša kot če se pokvari krema. Na kožo bo ravno tako blagodejno delovalo.

2) V kremo ste skupno dali le 7 gramov olj: 4 grame kariteja, 2 grama macerata in en gram tokoferola. Uporabili pa ste 11 gramov emulgatorja. V kremi je več emulgatorja kot olj. Se vam to zdi smiselno? Navadno se takšnih situacij izogibamo 🙂 Prav manjša količina olj, manjša količina ksantana in manjša količina glicerola mi da misliti, da je namenjena mastni ali mešani koži. Je tako? V takem primeru tudi emulgator ni najboljši, saj vsebuje veliko količino voščenih emulgatorjev in zgoščevalcev (cetearilni alkohol in gliceril stearat). Za mastno kožo je najbolje izbirati bolj lahke emulgatorje, brez voščenih koemulgatorjev in zgoščevalcev, ki bi dodatno obtežili in mašili pore.

3) glicerol in glicerin sta sinonima. Gre za isto stvar 🙂

4) natrijev hialuronat – v prahu? Raztopina? Upam, da raztopina 🙂 Dobro je, da označite…

5) pH kreme? Ste preverili, kakšen pH da mleko v vodni raztopini?

Drugače pa vse pohvale, s prav oblikovano formulo ste že naredili prvi korak, kar je najbolj pomembno. Zdaj jo samo še izpilite 🙂

Lep večer,
toncika

Anonimni · 28. januar, 2014 ob 19:35

Dober večer,

tudi mene so virusi položili v posteljo, zato vam pišem po kratkem odmoru.Napisala sem novo formulo za to mojo kremco.Hotela sem, da bi bila krema z suho kožo,da ne bi bila mastna ampak vlažilna.Vse kreme, ki sem jih do sedaj naredila so bile ful mastne.Imam pa nekaj vprašanj, preden razkrijem mojo čarobno formulo-se hecam.
Kako naj naprej vem, kakšen bo pH kreme? Koliko procentna mora biti mlečna kislina za popravljanje pH? Nekaj težav imam tudi z izdelavo same kreme.Ali vlijemo maščobno fazo v vodno oz. obratno in kako je s temperaturo obeh faz v mojem primeru?

Evo moj recept:

Faza A
voda do 100 (66,9g)
glicerol 2g
ksantan gumi 0,3g

Faza B

emulgator Ace mulgor-lam-V 7g
Karitijevo maslo 4g

Faza C
Konzervans Cosgard 0,8g
tokoferol 1g
Na- hialuronat v raztopini 2g
mleko v prahu 5g
oljni izvleček smilja 4g
avokadovo olje 7g

Kaj se vam zdi? A bo to krema za suho kožo, ki potrebuje vlago?Kaj bi morala dodati, če bi hotela kremo za zrelo kožo?
Ćakam na vaš odgovor.Sem vam res hvaležna, da si vzamete čas za nas.Pri nas sneži pa pri vas?
Lp in mirno noč

toncika · 28. januar, 2014 ob 20:06

Dober večer,

vnaprej ne morete vedeti, kakšen pH bo nastal. Vendar morate pri izpisu recepta predvideti, kakšen pH boste potrebovali, pri tem morate upoštevati, kakšen pH potrebuje konzervans in kakšen pH potrebujejo druge aktivne sestavine. Za primer: niacinamid potrebuje za svojo stabilnost pH med 5 in 7, zato mora biti končni pH med 5 in 7. Konzervans Cosgard potrebuje pH nižji od 7, zato mora krema imeti pH nižji od 7. To je pH, ki ga MORA imeti krema, vendar morda ob emulgiranju pH ne bo tak – lahko bi pH bil 6, lahko pa tudi 4 ali 7 ali pač drugačen – odvisno od sestavin, ki jih uporabite. Vendar morate nato pH popraviti na tisto vrednost, ki jo sestavine zahtevajo. Se pravi: vi uporabljate Cosgard. Krema bo torej morala imeti pH nižji od 7; boljše je, če bo okoli 5 (takšen pH koži obraza najbolj prija). Izdelali boste kremo, nato pa preverili pH in le-ta bo, reciva, 7. Zato ga boste želeli znižati. V tem primeru boste dodali nekaj kapljic mlečne kisline, premešali, nato pa ponovno preverili. Če bo še previsok, dodate še kakšno kapljico in ponovno preverite – dokler ne bo pH kreme pravi. Mlečno kislino dobite v prodaji v obliki 80% raztopine in to tudi uporabite za popravljanje pH.

Temperatura obeh faz mora biti nad 60 stopinj, nato pa vodno fazo vlijete v maščobno (v nasprotju z drugimi emulgatorji).

Zdaj pa k formuli 🙂 V fazi C je veliko preveč olj – noben emulgator tipa o/v ne zdrži tako velike količine olj v hladni fazi. Avokadovo olje lahko premaknete v fazo B (nekaj antioksidantov se bo pri tem izgubilo, vendar pa bo vsaj krema zdržala), poleg tega znižajte količino macerata ali pa ga opustite. Skupaj s tokoferolom namreč predstavlja to kar 5% maščob, kar bo še vedno delalo preglavice s stabilnostjo, še posebej, ker bo v hladni C fazi tudi mleko v prahu. Zapomnite si, da imate v hladni C fazi ogromno omejitev, marsičesa se zaradi stabilnosti ne da vključiti v hladno fazo.

Univerzalnega odgovora na "ali bo to krema za suho kožo, ki potrebuje vlago", ni. Osebno bi bam rekla, da zvišajte raztopino natrijevega hialuronata na 5. Poskusite izdelati, nato boste lahko ovrednotili, kakšen je občutek in ali je dovolj vlažilna. Prave kreme ne boste izdelali takoj, v prvem poskusu, potrebno bo več popravkov in variant 🙂

Za zrelo kožo se navadno dodajajo tako vlažilne sestavine kot antioksidanti. Odvisno, kaj imate na razpolago 🙂

Lep vetroven pozdrav (tukaj seveda nič snega),
toncika

Anonimni · 30. januar, 2014 ob 18:53

Hvala za vaš odgovor.Sedaj pa moram zbrat korajžo in naredit kremo.Seveda moram še prej nabavit nekaj sestavin.Če mi ne bo kaj jasno vas prosim še za pomoč.
Še enkrat hvala in upam, da se vidimo na vaši delavnici.Pri nas še bolj sneži!
Lahko noč

Anonimni · 5. marec, 2014 ob 19:25

Pozdravljena Toncika,

zelo občudujem vaše znanje , vaš blog pa mi je zelo dobrodošel, saj sem tudi sama začela mešati kremice za lastno uporabo. Zaenkrat še preizkušam različne recepte in tudi sama formuliram recepte, poskušam različne variante. No, nekatere kremice mi uspejo dobro, oz. odgovarjajo mojemu tipu kože, nekatere pa manj, me pa to delo zelo veseli.

Imam pa nekaj vprašanj za vas.
Ker imam suho kožo, zelo rada uporabljam olja za telo. V dvom pa me je spravil vaš prispevek o lisolecitinu.

Nabavila sem ga pri Dragonspice- lysolecithin E60, sedaj pa ne vem, ali je pravi. Učinka emulgiranja nisem opazila, samo ne vem ali zato, ker sem ga uporabila v premajhni količini. ( 5%)
Zanima me še ali sta niacinamid in squalan, ki ju tudi prodajajo pri Dragonspice prava.

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam!

Sonja

toncika · 5. marec, 2014 ob 19:37

Dober večer Sonja,

hvala za pohvale 🙂 Me veseli, da vam objave pomagajo pri izdelavi vaših izdelkov.

Lisolecitin je emulgator s HLB cca 9. Ne vem, katerega ima Dragonspice – domnevam, da tekočega? Kaj mislite s tem, da niste opazili učinka emulgiranja? V katerem izdelku, v mešanici olj? V olja morate dodati 10% lisolecitina, da učinkovito emulgira z vodo, ki jo pustite na koži po tuširanju. Če je koža suha, nima česa emulgirati in učinka tudi ne morete opaziti…

Niacinamid je pač vit. B3 – tu ni vprašanje ali je pravi ali ne. Niacinamid je kozmetična sestavina (v nasprotju npr. s karagenom, ki je tudi prehranska sestavina in pri kateri lahko hitro naletite na "nepravo" sestavino) in kot tak mora pri INCI imenu Niacinamide ali Nikotinamide biti to tista prava sestavina. Skavalan pa je skvalAn, poudarjam tisti A. To pomeni, da je hidrogenirana oblika skvalena (lahko je naravnega izvora, lahko pa tudi naftni derivat). Skvalan na koži nima nobene antioksidantne aktivnosti, zato poiščite skvalen (več o razliki med skvalenom in skvalanom si preberite v objavi o neumiljivih snoveh). Najdete ga le na poljski strani beautyever.pl.

Lep večer,
toncika

Tamara · 8. april, 2014 ob 20:06

Pozdravljena, Tončika,

pri Dragonspice ponujajo Lysolecithin E60, INCI: enzym-modified soy lecitine. Tudi jaz študiram, ali naj ga nabavim ali ne za vpojno olje po tuširanju po vašem receptu. Je pa v tekoči obliki. Bega me, ker INCI ni Lysolecitine in njegova oznaka ni E322, kot pravite..

Hvala

toncika · 9. april, 2014 ob 17:52

Živjo,

problem je v tem, ker tale E ni E, ki označuje dodatke v prehrani… Lizolecitin se lahko uporablja tudi kot dodatek v prehrani, njegova oznaka je E322. Evropska unija ima za označevanje dodatkov v prehrani stroga pravila in prvo izmed teh je, da so vsi dodatki označeni z E in nato TRIMESTNIM številom. Zato E, ki ga podaja Dragonspice, ne označuje njegove klasifikacije kot dodatek v prehrani temveč bogve, kaj drugega. Morda stopnjo (odstotek) encimsko modificiranega lecitina… kdo ve!

Kot sem že opozorila v objavi Kje kupiti, je potrebno pri Dragonspice biti posebej pozorni, saj pogosto ne podaja pravih INCI oz. zamenjuje poljudna imena z INCI imeni. V celotni bazi kozmetičnih sestavin NE obstaja uradno INCI ime "encimsko modificiran sojin lecitin" – to je poljudna oznaka, ki opiše, kako je bil lizolecitin pridobljen. Po vsej verjetnosti gre za lizolecitin, ki je raztopljen v sojinem olju (kar je zelo pogosta oblika). Če ste v dvomih, povprašajte prodajalca, vendar se bojim, da vam ne bo znal podati natančnega odgovora.

Lp,
toncika

Anonimni · 24. maj, 2014 ob 08:51

Tončika pozdravljena

Želela bi narediti kremo za obraz z uporabo lizolecitina kot emulgatorja, vendar nisem povsem prepričana, kolikšne količine emulgatorja ter zgoščevalcev vodne in maščobne faze naj uporabim.
Želim narediti dnevno kremo za suho kožo, kjer bi uporabila 35% maščob (olja), dodala bi 3% lizolecitina ter 2% cetil alkohola in 0,2% ksantan gumija. Zanima me ali so navedene količne takšne, da dobim kremo primerne konsistence, prijetno za uporabo, mazljivo.

Želim vam prijeten dan
Sima

Toncika M · 24. maj, 2014 ob 09:31

Živjo Sima,

lizolecitin je zaradi svoje lahke strukture in občutka bolj primeren za lahke emulzije, npr. za mastno ali mešano kožo. Za suho kožo bi skorajda svetovala kakšen bolj težek emulgator (npr. Montanov 68, Olivem 1000), pa seveda manj mastne faze (suha koža potrebuje maščobo, vendar potrebuje predvsem vlago. 15-20% mastne faze je za kremo za obraz več kot dovolj) in seveda obilico vlažilnih sestavin: glicerol. natrijev hialuronat itn.

V vsakem primeru bi lizolecitin tudi z dodatkom cetilnega alkohola in ksantan gumija dal redko oz. bolj tekočo emulzijo. Za doseganje kompaktnih, bolj konsistentnih emulzij je potrebno poseči po akrilatnih zgoščevalcih. Tako ksantan gumi kot cetilni alkohol v takšnih količinah ne prineseta gostote.

Kar se tiče mazljivosti pa … nanjo vplivajo čisto vse sestavine: izbira maščob, vlažilnih sestavin, zgoščevalcev itn., zato vam ne morem ničesar reči, kakšno kremo boste dobili.

Lp,
toncika

Anonimni · 24. maj, 2014 ob 10:42

Tončika, hvala za odgovor. Nisem vedela, da lizolecitn ni primeren za suho kožo. Akrilnih zgoščevalcev ne bi uporabila, saj so sintetičnega izvora in zato verjetno niso dovoljeni v naravni kozmetiki.

Lizoltecitin se lahko uporabi tudi kot koemulgator v količini od 0,5-1%, kot sem prebrala. Ker je združljiv z vsemi sestavinami, ali bi ga potem lahko uporabila tudi pri izdelavi kreme, kjer bi bil emulgator Methyl glucose sesquistearate, ali pa je to nenavanda kombinacija?
Mogoče so vprašanja malo nenavadna, ampak, ker sem kupila lizolecitin (očitno bi se morala prej bolj natančno pozanimati o njegovi uporabi), bi rada ugotovila, kako ga porabiti.
Verjetno je primeren tudi za izdelavo mleka za telo.

Lep pozdrav

Sima

Toncika M · 24. maj, 2014 ob 16:27

Ne da ni primeren za suho kožo, vendar osebno ga ne smatram kot najboljšo izbiro. Pri izdelavi domače kozmetike bi bilo dobro posebno pozornost posvečati vsaki sestavini, tudi emulgatorju. Z lizolecitinom lahko dosežemo lahke emulzije, medtem ko lahko s kakšnim drugačnim emulgatorjem bolj zadovoljimo potrebam suhe kože. Montanov L se npr. po mojih izkušnjah zelo obnese, pa tudi Montanov 68. Montanov L recimo uspešno zmanjša izgubo vode skozi kožo, torej pripopomore k zadrževanju vlage, kar pa lizolecitin ne počne. Zato je drug emulgatorj boljša izbira – ne moremo pa zato reči, da lizolecitin ni primeren za suho kožo.

Čisto ista zgodba se ponovi z methyl glucose sesquistearatom. Tudi ta daje nekoliko bolj lahke emulzije, bi se pa med lizolecitinom in MGS v primeru suhe kože gotovo odločila za drugega. Tega lahko uporabite samega ali po želji v kombinaciji z drugimi emulgatorji, tudi z lizolecitinom. Morda zveni čudna kombinacija, vendar je neodkritih in nepreizkušanih kombinacij toliko, da jih ne bi prešteli. Če imate z obema dovolj izkušenj, potem ju lahko kar kombinirate. V nasprotnem primeru priporočam najprej nekaj emulzij samo z MGS, nato pa kombinacije.

Lizolecitin je odličen tudi kot dodatek ali "aktivna sestavina". Tako kot lecitin vsebuje tudi lizolecitin fosfolipide, ki prispevajo k negi kože. Če vam kot emulgator v kremah za obraz ne odgovarja, ga lahko brez skrbi uporabite v mlekih za telo ali kot hranljiv dodatek. Nenazadnje pa: enkraten je za izdelavo emulgiranih močno vitaminskih serumov ali posebnih krem za predel oči.

Pa še besedo o akrilatih: ne, niso dovoljeni v naravni kozmetiki. Vendar je trenutno ni sestavine, ki bi omogočila tako kompakten gel oz. ki bi v tako majhni količini dala tako gosto kremo brez drugih slabih lastnosti kot je smrkavost, lepljivost, občutek potenja in podobno. Velika večina emulzij brez njih ne doseže primerne gostote (razen z uporabo ogromnih količin cetilnega alkohola in podobnim, kar pa spet slabo vpliva na mazljivost in ostalo). Če bi obstajala naravna alternativa, bi svet naravne kozmetike bil veliko srečnejši 🙂

Lp

Anonimni · 24. maj, 2014 ob 17:42

Še enkrat najlepša hvala za izčrpen odgovor.
Z lizolecitinom nimam izkušenj. Na spleni strani sem zasledila informacije, da se ga uporabi skupaj z cetil alkolom, zato sem vas spraševala ali bi napisane količine ustrezale.
Ideja, da bi ga uporabila za kremo za predel oči zveni super. Žal pa sedaj ne vem v kombinaciji s katerimi zgoščevalci maščobne in vodne faze naj ga uporabim, ker akrilatov ne bi uporabila. Mi lahko svetujete kaj drugega?

lp
Sima

Toncika M · 25. maj, 2014 ob 12:39

Z vsako novo sestavino. še posebej z emulgatorji, je dobro najprej narediti nekaj "testnih" izdelkov – torej samo voda, poceni maščoba in emulgator ter konzervans – da se s sestavino spoznamo in ugotovimo, kakšen je njen občutek na koži, kako se obnaša, kako deluje itd. Sto tisoč zapisanih besed ne bo nikoli dalo tistega znanja 🙂 Zato priporočam najprej malo igračkanja, tako, zgolj za spoznavanje.

Glede izdelkov za okoli oči: ker je koža v tem predelu izredno tanka, je potrebno biti pri formulaciji toliko bolj pazljivi. Emulzije morajo biti lahke (zato je recimo lisolecitin super), zgoščevalci vodne faze lahki (izmed naravnih npr. karagen, ali zelo zelo malo ksantana, saj drugače rad daje občutek potenja in lepljivih, težkih vek), zelo malo zgoščevalcev maščobne faze (npr. malo cetilnega alkohola, odsvetujem cetearilni alkohol), nobenih voskov, malo maščob in več antioksidantov in aktivnih sestavin. Najti pravo formulo je velik izziv, ker je koža zares tanka. Izdelek bo precej redek, tekoč, vendar je to edini pravi kompromis.

Pri izbiri konzervansa se držite starega Cosgarda, izogibajte se drugim konzervansom. Pri maščobah pazite na to, katera olja izberete. Malo malo ali nič masel, kakšno "sintetično" mazljivo olje bi prišlo več kot prav. Med izvlečki pridejo v poštev tisti, ki pomirjajo oči (plavica, kamilica) ali tisti, ki pospešujejo prekrvavitev (npr vinska trta). Izogibajte se alkoholnim izvlečkom. Med aktivnimi sestavinami pa izbirajte po želji – z izjemo nikotinamida (vit. B3, ki se ga v predelu oči odsvetuje); pazite le, da ne bo stvar preveč lepljiva….

Lp

Anonimni · 7. september, 2014 ob 10:57

Pozdravljena Tončika,

Pred približno 3 meseci sem v Tovarni organika kupila lizolecitin NMG. Pakiran je v polivinil vrečki. Sedaj pa se je iz prahu spremenil v kepo. Očitno se je nekako navlažil, čeprav sem ga hranila v zaprti vrečki.

Zanima me, če imate kaj izkušenj s tem: ali je lizolecitin sedaj sploh še uporaben?
Dala sem ga v oljno fazo, vendar se ni hotel stopiti. Ali naj ga zavržem ali pa ga je vseeno mogoče kako uporabiti.

Lp

Toncika M · 7. september, 2014 ob 11:21

Živjo,

vse sestavine v prahu je potrebno pazljivo hraniti, saj se rade navlažijo in nato se zelo težko rabijo. Lisolecitin je eden izmed takšnih. Sestrična je žal imela smolo in je že ob nakupu dobila sprijet lizolecitin (v kepicah oz, grudicah), ki se je zelo težko raztopil oz. se največkrat sploh ni. Poskusite ga uporabiti, vendar ga boste po vsej verjetnosti morali zavreči.

Lp

Anonimni · 13. marec, 2018 ob 21:30

Zdravo.

Mene pa zanima sledeče: vec kot jasno mi je, da moram v oljih za telo po tusiranju (torej samo olja) uporabiti lizolecitin (oziroma v drugem Vašem zapisu mi je zelo vsec tudi kombinacija olj in silice). Torej, rada bi naredila olje za po tuširanju, vendar sem zaradi INCI na etiketi kupljenega olja kupila samo navadni sojin lecitin. INCI je sledeci: Helianthus Annuus (Sunflower) Seed Oil, Prunus Spinosa Flower Extract, Betula Alba Leaf Extract, Simmondsia Chinensis (Jojoba) Seed Oil, Hypericum Perforatum Flower/Leaf/Stem Extract, , Lecithin, Fragrance (Parfum)*, Linalool*, Limonene*, Geraniol*, Citronellol*, Citral*, Coumarin*, Farnesol*, Eugenol*. Tukaj je naveden samo lecitin, zdaj pa nevem ali je mišljen kot lizolecitin, ali dejansko kot lecitin, oziroma kako se potem navaden lecitin uporabi samo v oljih?
Hvala in lep pozdrav,

Mateja

Toncka Mavric · 14. marec, 2018 ob 05:17

Živjo Mateja.
Iz INCI, ki ste ga napisali, je jasno, da gre za lecitin. Vprašanje je, koliko ga je dejansko bilo dodano, saj namreč stoji za izvlečki in tik pred dišavo. Po vsej verjetnosti je bil dodan bolj kot aktivna sestavina (lecitin vsebuje fosfolipide, ki imajo na kožo tudi negovalne učinke) kot pa emulgator.

Kakorkoli, v mešanico olj za telo navadno dodajamo emulgator zato, da se mešanica na vlažni koži lepše vpija. Lahko bi izdelali mešanico olj povsem brez emulgatorjev, lahko bi pa lizolecitin tudi poskusili zamenjati z lecitinom. Razlika bi bila tako v izgledu kot v občutku pri mazanju.

Lp
Tončka

Anonimni · 14. marec, 2018 ob 21:01

To pa je bilo hitro, najlepša hvala. Ja, rada bi naredila olje za po tuširanju, dodala bi vitamin E, lecirin oziroma lizolecitin pa je bil mišljen za hitrejše vpijanje, oziroma da koža potem ne bi bila mastna. Če bi poskusila s silico, potem drugega ne bi potrebovala? Če pa poskusim narediti samo z lecitinom, pa se najbrž ne bo povsem raztopil oziroma bo usedlina in mastna koža?

Hvala in lep pozdrav.

P.s. vaše objave so res najboljše ��

Mateja

Toncka Mavric · 15. marec, 2018 ob 05:52

Hvala 😉

Mikronizirana silica nima povsem istega učinka kot lizolecitin. Mikronizirana silika bo iz olja naredila lipogel, ki bo na koži pustil povsem suh občutek. Lizolecitin pa bo olju pustil tekoči videz, hkrati pa bo ob masaži na vlažni koži poskrbel, da se bosta voda in maščoba nekako deloma emulgirali (ne govorimo o pravi emulziji, za tisto je potrebna večja energija) ter s tem dal tudi bolj negovan, poln občutek na koži.

Lecitin se bo v oljih raztopil (počasi in z neko mero potrpežljivosti), kot emulgator bo prav tako poskrbel, da se bo ob masaži maščoba emulgirala z vodo na koži, vendar bo koža bolj mastna. Gotovo manj mastna kot samo s čistim oljem, ne bo pa tako kot bi se namazali s kremo.

Lp
Tončka

Beti · 18. marec, 2018 ob 16:34

Spoštovani,

Najprej naj povem da imate super stran.

Imam vprašanje glede hidroliziranega lecitina E60 (INCI enzyme midified soy lecithin) uporabila sem ga pri izdelavi kremnega gela za tusiranje v kolicini 1g. Ko sem ga dodala v A fazo je le ta ratala kot gel in se je vlekla. Ni bila tekoca in ko sem dodala se B fazo, ki je dejansko gel je vse postalo se bolj gelasto…na tecaju smo uporabili tekoci hidroliziran lecitin a ga v SLO nisem našla. Kje sem ga polomila? Gel izdelujem iz tenzitov. Ze vnaprej hvala za pomoč.

Toncka Mavric · 19. marec, 2018 ob 04:57

Pozdravljena Beti,

najprej hvala za pohvalo 😉

Pri lecitinu in njegovih derivatih je pogosto veliko različic in variant. Lecitin je namreč naravna sestavina in kot taka je lahko nekoliko drugačna od proizvajalca do proizvajalca, poleg tega pa je lahko pri predelavi deloma hidrolizirana ali pa tudi povsem hidrolizirana, lahko ji je povsem odvzet oljni delež ali pa tudi ne in nenazadnje je lahko v raztopini (olja) ali ne, lahko pa so ji dodani tudi drugi dodatki… skratka, težko je razumeti, kakšen je bil lecitin, ki ste ga uporabili na tečaju in kakšna je razlika s tem, ki ga imate vi.

Če je na tečaju bil v tekoči obliki, je lahko bil raztopljen v olju ali pa je bil dodan kakšen tenzid (če se ne motim obstaja neka mešanica z laureth-4). Za bolj natančno razumevanje bi potrebovala INCI tistega tekočega hidroliziranega lecitina, ki ste ga uporabili na tečaju ter po možnosti tudi kakšen tehnični list tega, ki ga imate, čeprav se bojim, da ga tudi prodajalci nimajo.

Tak pocast gel se navadno naredi pri uporabi lecitina (nehidroliziranega). Poskusite najprej izdelati raztopino vašega hidroliziranega lecitina v olju (50%) ter nato to dodati v gel za tuširanje. Morda bo bolje.

Žal kaj več vam ne morem pomagati.

Lp
Tončka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja