Krema za roke Helping hands ali kako sem začela izdelovati domačo kozmetiko

Nemalo kasneje sem to mojo željo po eksperimentiranju prenesla še na sosedovega fanta, s katerim sva si kaj kmalu uredila pravi “otroški laboratorij”. Zeliščarske osnove, ki so mi bile v otroških letih nehote podane ter babičine knjige o uporabi zelišč v kozmetiki, ki sem jih vedno znova prebirala (brati sem znala že zelo zgodaj, pri osmih so bile knjige o rastlinah in zeliščih zame vsakdanje čtivo), so seveda prispevale svoje. Tako sva pogosto nabirala cvetove ognjiča, odcvetele cvetove perunik, bezgove jagode in še mnoge druge rastline ter jih namakala v vodi in ugotavljala, katere bodo dale obarvano tekočino, ki sva jo nato mešala z vsem mogočim, kar sva lahko doma staknila: pralni prašek, šamponi, citronska kislina in kdo ve kaj še vse, ter opazovala, kako se vse te najine zmesi spreminjajo. Sčasoma je ta igra postala dolgočasna, saj so zaradi pomanjkanja raznolikosti sestavin rezultati bili pravzaprav vedno enaki, zaradi česar sva igro opustila. In tako je zamrla in zaspala tudi nagnjenost k copranju in mešanju kozmetičnih izdelkov.

Veliko let kasneje sem se po naključju znašla v nekem ljubljanskem trgovskem centru, kjer je pred Sanolaborjevo trgovino prav tisti dan neka gospa demonstrirala, kakšna je razlika med bombažnimi oz. naravnimi in “klasičnimi” tamponi. Stvar me je tako šokirala, da sem se globoko zamislila nad vsem, kar uporabljam in prihaja v neposreden stik z mojo kožo: tako higienski kot kozmetični izdelki. Doma sem v trenutku začela brskati po internetu, kaj pravzaprav kozmetika vsebuje. In naletela sem na dobesedni kozmetični terorizem, vendar pa sem takrat bila naivna in neveda, zato sem vsemu slepo verjela; še več, prepričana sem bila, da je za reaktivnost moje kože kriva prav vsa ta “umetna industrija”. Šele veliko let kasneje sem ugotovila, da imam pač občutljivo kožo, vendar je to že druga zgodba.

Vse to me je gnalo naprej, da sem iskala drugačne, naravne alternative, ki bodo koži in okolju bolj prijazne in seveda sem kmalu pristala tudi v raznoraznih trgovinah, ki prodajajo bolj ali manj naravne in koži prijazne izdelke, pa čeprav nisem zares vedela, kaj kupujem.

Ena izmed prvih postojank je bila tako Lush-eva trgovina v Ljubljani. Omamno dišeče in “ročno izdelano”. Vsaj tako trdijo nalepke. Njihova krema za roke Helping hands me je, za razliko od izdelkov za obraz, povsem prevzela. Nekajkrat sem jo še kupila, kmalu pa sem se zaradi (za študentko) nekoliko previsoke cene odločila, da jo poskusim narediti doma. Medtem sem seveda iz pozabe na dan privlekla babičine knjige in iskala drugih v knjižnici, izdelala Galenovo hladilno mazilo in se igrala z olji in masli. Kmalu sem se počutila dovolj pogumno, da kremo izdelam sama, pa čeprav sta moja edina dva zanesljiva vira informacij bila Vidmajerjeva zastarela knjiga o kozmetiki ter nekaj zelo bornih spletnih informacij.

Takrat spletnih trgovin s sestavinami sploh še ni bilo, edino moje upanje je bila lekarna. Zato sem precej samozavestno odkorakala v centralno lekarno v Ljubljani in povprašala pa celem spisku sestavin, ki sem jih potrebovala. Žal sem dobila v zameno le velike oči in zmedene poglede, ostala sem praznih rok. Je pa naključje hotelo, da je znanka delala v galenski lekarni in mi je tako lahko priskrbela ključno sestavino: emulgator Lanette N. Za konzervans sem si – naivno – kupila izvleček grenivkinih pešk.

Tako so se 10 let nazaj začeli moji prvi eksperimenti. O samih sestavinah sem vedela zelo malo, literature na razpolago nisem imela, zato so vse moje mešanice bile le slepi poskusi in nemalokrat so (neuspeli) izdelki končali v smeteh. Vendar pa nisem obupala in tako se je čez kakšen mesec rodila moja prva imitacija Helping hands.

Sestava Lusheve kreme je bila sledeča: voda kamilice, gel lanenih semen, mandljevo olje, glicerin, stearinska kislina, karitejevo maslo, cetearilni alkohol, kakavovo maslo, trietanolamin, med, za medom pa dišave, izvlečki in alergeni iz eteričnih in parfumskih olj ter parabeni kot konzervansi.

Moja verzija je zato vsebovala hidrolat kamilice, gel lanenih semen, mandljevo olje, karitejevo maslo, kakavovo maslo, emulgator (Lanette N je sestavljen iz cetearilnega alkohola in Sodium cetearyl sulfata) ter medu. Dodala sem še olje pšeničnih kalčkov, saj naj bi vsebovalo veliko vitamina E, in tako (po mojem takrat zelo naivnem mnenju) ščitilo maščobe,  za konzervans pa sem – takrat seveda zmotno – uporabila izvleček grenivkinih pešk. Glicerina takrat še nisem imela, zato sem ga izpustila.

Moj prvi kozmetični recept je torej izgledal takole:

hidrolat kamilice 30-40 ml
gel lanenih semen 15-20 g
Lanette N 3 g
mandljevo olje 5 g
karitejevo maslo 2 g
kakavovo maslo 4 g
olje pšeničnih kalčkov 2 g
med
izvleček grenivkinih pešk

Ko ga danes gledam, se lahko le smejim, saj vidim sto tisoč napak, kot jih zagotovo vidite tudi vi. Od tega, da recept sploh nima faz; da ni napisan za 100 gramov, do tega, da so pomešani mililitri in grami; da ne govorimo o tem, da nekatere sestavine nimajo točno določene količine, temveč razpon; nekatere sestavine količina sploh nimajo pripisane, ker je bilo vse bolj na oko in na žlico, o pH ne duha ne sluha… O medu in vključitvi gela lanenih semen prav tako ne bi niti govorila, saj je to bilo pravo gojišče za bakterije. Danes bi vsakogar, ki bi mi pokazal tak recept, fino nadrla, takrat pa je bil to zame višek znanosti. Emulzija je takrat uspela, to je bila najbolj pomembna stvar. In jaz sem se počutila neizmerno vesela ter zadovoljna sama s seboj.

Vendar pa sem kmalu hotela stvar izboljšati. Emulzija je uspela, res je, krema je roke nahranila, tudi to je res, vendar pa se je izredno hitro pokvarila pa tudi občutek ni bil, kar sem hotela. To ni bilo najboljše, kar bi lahko dosegla. In tako sem začela recept spreminjati. Poskusila sem uporabiti različne hidrolate in tudi samo vodo, ker pa bistvene razlike med uporabo enega ali drugega ni bilo, sem zaradi cenovne ugodnosti ostala kar pri vodi. Mandljevo olje sem črtala, saj se je prehitro užarčilo. V različnih variantah sem ga nadomeščala z različnimi olji in se nazadnje ustalila pri olivnem olju. Pšenično olje sem zelo hitro nadomestila z vitaminom E, saj sem od pšeničnih kalčkov imela le žarko kremo, nič drugega. Gel iz lanenih semen sem črtala ter uporabila alojin gel, emulgator pa znižala, saj sem v raznih eksperimentih dognala, da ga potrebujem manj, kot sem sprva mislila.

Čez nekaj mesecev se je nato izoblikovala skoraj dokončna varianta, ki jo še danes uporabljam.

S formulacijskega stališča je ravnovesje sestavin povsem zgrešeno, saj krema vsebuje neverjetno visoke količine masla, pa tudi gel iz aloje in xanthan sta v zelo visokih odstotkih. Sama sebi bi za ta recept dala formulacijski cvek, vendar pa kdor jo pozna in uporablja, želi prav takšno.Krema je kompaktna in primerna za v lonček. Je izredno hranljiva, kljub visoki količini masel se lepo in prijetno maže, kožo pa pusti nežno mehko. Izsušene in razpokane “delavske” roke jo posebej cenijo.

My helpin’ hands – Recept za 100 g

Faza A
voda do 100
gel iz aloje 13
glicerol 3
xanthan 0,4

Faza B
olivno olje 7
karitejevo maslo 7
kakavovo maslo 6
Lanette N (Cetearyl alcohol, Sodium cetearyl sulfate) 4,5

Faza C
tokoferol 1
Cosgard 0,6
EO grenivke qs

pH 5,5

Postopek
V ločenih steklenih čašah pripravimo fazi A in B: xanthan porazdelimo v glicerolu in nato postopoma dodajamo vodo, dokler ne dobimo homogenega gela. Dodamo gel iz aloje. V drugi čaši stehtamo rastlinska olja in masla ter emulgator. Čaši ločeno segrevamo v dvojni kopeli, ko fazi dosežeta temperaturo 65°C, vodno fazo vlijemo v maščobno ter mešamo do ohladitve. Za razliko od drugih emulgatorjev tipa O/V moramo pri uporabi Lanette N vliti vodno fazo v maščobno in ne obratno.

Ko se zmes ohladi, dodamo tokoferol, konzervans ter eterično olje. Preverimo pH ter po potrebi popravimo.

Opombe
Glede na to, da Lanette N ni ravno dobavljiv v vsaki spletni trgovini, lahko le-tega zamenjate z Montanov 68 (Cetearyl alcohol, Cetearyl glucoside).Kar se tiče gela iz aloje, sem do sedaj poskusila z zelo različnimi proizvajalci in vsi se dobro obnesejo. V primeru, da kupujete alojin gel, ki je zgoščen s ksantanom, količino ksantan gumija v receptu nekoliko znižajte.

Za zaključek…
Nihče se ne rodi učen. In nihče ne zna vsega, ampak z vztrajnostjo, radovednostjo in učenjem se da veliko narediti. Nekateri smo bolj, nekateri pa manj pripravni in dojemljivi za posamezna področja (tako sem jaz v fiziki čista nula), vendar pa smo vsi sposobni ene stvari: dati najboljše od sebe, se izpopolnjevati ter izpopolnjevati tudi naše izdelke.Kar hočem reči je sledeče: kdor je na začetku, naj ne obupa. Sčasoma, s potrpljenjem in učenjem, se bo znanje usedlo. Kdor pa že izdeluje kozmetične izdelke, najsi bo za osebno rabo ali morda za prodajo, ne ustavite se ob prvem receptu, ki vam uspe. Poskušajte kaj spremeniti, poskušajte stvari obrniti na glavo, dodati ali odvzeti sestavine in vsakokrat poskusite zaznati razliko v formuli. Izpilite izdelke, kolikor se da. V tem tiči čar domače kozmetike: s poskušanjem se da priti do svojega “idealnega” izdelka. Tistega, za katerega rečeš “to sem iskal celo življenje!”. Ne zadovoljite se s prvo emulzijo, ki jo izdelate, temveč raziskujte in eksperimentirajte naprej.