Svilnato tekoče milo za roke (iz ostankov trdega mila)

Svilnato tekoče milo za roke (iz ostankov trdega mila)

Kdor sam izdeluje trdo milo, se pogosto sooča z obilico ostankov in koščkov, ki jih pogosto ni mogoče uporabiti, kot npr. odrezki ali drobci, ko milo vzamemo iz kalupa in ga razrežemo na rezine ali kose. Takšni koščki in odrezki so navadno premajhni, da bi jih lahko uporabili za umivanje, zato jih spreten izdelovalec mila reciklira.

Možnosti za uporabo in izkoristek teh drobcenih koščkov sta dve: odrezke po sledi vmešamo v novo milo, ki ga izdelamo, ali pa jih stopimo in izdelamo tekoče milo za roke.

Do zamisli za to drugo varianto sem prišla, ko mi je po neki izdelavi mila zaradi slabe oblike kalupa ostalo ogromno drobnih odrezkov. Takšni odrezki so ravno tako milo, škoda mi je bilo, da bi jih kar tako zavrgla, zato sem odrezke skupaj z milom sušila, nato pa eksperimentirala in izdelala čisto posebno tekoče milo. Postopek je zelo preprost, sama izdelava pa zahteva zelo malo sestavin. Med italijanskimi ljubiteljskimi izdelovalci domačega mila in domače kozmetike je bil recept zelo dobro sprejet, saj omogoča hitro in preprosto uporabo vseh tistih drobcev, ki bi jih drugače morali zavreči.

Tekoče milo po spodnjem receptu je zelo nežno, zaradi nizke vsebnosti površinsko aktivnih snovi pa primerno tudi za bolj pogosto uporabo. Vsebnost fruktoze še dodatno omili učinek tenzidov hkrati pa na koži pušča mehak občutek.

Milo se kljub nizki vsebnosti površinsko aktivnih snovi kar dobro peni in dobro umije. Med umivanjem daje občutek posebne svilene mehkobe, po umivanju pa so roke manj suhe kot pri uporabi navadnega mila.

Recept za 100 g: Svilnato tekoče milo za roke

Faza A
voda 15
doma izdelano trdo milo 5 (milo mora biti že posušeno, torej naj ima vsaj 4-6 tednov)

Faza B
voda 30
fruktoza 40

Faza C
cocamidopropyl betaine 5
decyl glucoside (ali coco oz. lauryl glucoside) 5
dišava ali eterično olje q.s.

pH okoli 9

Postopek
Milo nadrobimo, naribamo ali z lupilcem “nalupimo” ter dodamo vodo. Dobro premešamo in pustimo stati čez noč. Nastala bo bolj ali manj gosta, pudingasta zmes. Gostota te zmesi in topnost mila je odvisna od razmerja posameznih maščob v milu, ki ga uporabite. V kolikor so še prisotni drobci mila, zmes naslednji dan nad vodno kopeljo segrevamo, dokler se milo povsem ne stopi.

V drugi posodi segrevamo vodo in fruktozo. Ko se fruktoza stopi in dosežemo prozorno raztopino, mešanico dodamo že raztopljenemu milu. Dobro premešamo in pustimo, da se ohladi.

Ohlajeni mešanici dodamo cocamidopropyl betaine in decyl ali coco ali lauryl glucoside. Izbira enega ali drugega glukozida je odvisna od gostote osnovne zmesi. Pri bolj gosti osnovni zmesi dodajamo decyl glucoside, pri manj gosti pa coco ali lauryl glucoside. Zmes se dodatno zgosti prav ob dodatku povšinsko aktivnih snovi.

Za konec dodamo še nekaj kapelj eteričnega ali dišavnega olja, ki bo prekril neprijeten vonj površinsko aktivnih snovi.

Opombe
Zaradi visokega pH trdega mila bo tudi končni izdelek imel pH okoli 9. pH v tem primeru ne poskušajte spreminjati, saj bi se ob znižanju pH soli, iz katerih je milo sestavljeno, začele razcepljati in sproščati maščobne kisline. pH naj torej ostane bazičen – tak kot je pH vašega mila.

Če površinsko aktivnih snovi kot sta cocamidopropyl betaine in decyl glucoside, nimate, ter vas je medtem prešinila zamisel, da bi vaše ostanke mila ravno tako stopili in uporabili kot tekoče milo (brez dodajanja ostalih sestavin), vam to toplo odsvetujem. Čisto milo, raztopljeno v vodi, je namreč bolj podobno želejastemu blobu, slabo uspeli žolci ali Slimerju iz Ghost busters. Z edino razliko, da ni zeleno.

Fruktoza igra v tem receptu dvojno vlogo, po eni strani deluje kot sekvestrant (se še spomnite objave o konzervansih? Dovolj visoka količina sladkorja lahko vodo “zaseže” zase in jo tako naredi nedostopno bakterijam), po drugi pa zelo omili učinek površinsko aktivnih snovi in daje izredno mehek, svilnat občutek na koži. Zamenjava z drugim sladkorjem (npr. saharozo, to je navadnim domačim sladkorjem) je le deloma mogoča, saj sladkor ne omogoča svilnatega občutka oziroma lahko daje celo lepljiv, nekoliko “masten” občutek.

Pri tem tekočem milu se lahko zgodi, da se bo ščasoma razdelilo ali posedlo, kar pa je povsem normalno. Žal navadno, trdo milo nima najboljše topnosti v vodi, zato se lahko zgodi, da se pojavi oborina. Tekoče milo iz ostankov mila najbolje uspe z milom, ki je narejeno iz 100% olivnega olja. Takrat dobimo viskozno tekoče milo, ki je navadno bolj prozorno in se ne poseda.

Pri pripravi računajte, da 100 g izdelka ne bo odgovarjalo 100 ml volumna, temveč nekaj manj. Da se izognete na pol praznim plastenkam, svetujem, da izdelate večjo količino. 300 g mase lepo napolni 250 ml plastenko, 100 g mase pa ima prostornino le med 80 in 85 ml, zato primerno temu tudi preračunajte, koliko mase potrebujete za vašo embalažo.