fbpx

Teorija emulgatorjev: 1.del – HLB in moč emulgatorja

Objavil Tončka Mavrič dne

Teorija emulgatorjev: 1. del – HLB in moč emulgatorja

Za izdelavo emulzij je nujno potrebna uporaba emulgatorja. Emulzija je razmeroma stabilna zmes dveh med seboj nemešljivih tekočin: vode in maščob. Emulgator pa je tista snov, ki uspešno dispergira (ali porazdeli) eno snov v drugi.  

O tem, kaj so emulgatorji, sem že pisala, tukaj bom ponovila le osnove. Emulgator je po svoji naravi sestavljen iz dveh delov: hidrofilne glave in lipofilnega repa. Po domače povedano ima glavo, ki pije vodo, in noge, ki rade plavajo v maščobi. Prav zaradi te dvojne narave lahko poveže maščobo in vodo v naši emulziji. 

Vendar pa dvojna narava glave in repa ni edini vzrok, da naša emulzija ostane stabilna. Če bi imeli v čaši vodo in na njej plavajočo maščobo ter bi med te dve plasti »stisnili« emulgator, ki bi ju povezal, s tem še ne bi imeli emulzije. Imeli bi plast vode, plast emulgatorja in plast maščobe. Za emulzijo je potrebno veliko več kot to. Potrebno je, da se ena in druga faza močno premešata med seboj. Ena tekočina se mora povsem enakomerno razporediti (dispergirati) v drugi tekočini.

Ponazoritev kapljice olja v vodi

To razporejenost se navadno doseže s tem, da se fazi skupaj z emulgatorjem razbije v izredno majhne kapljice (zato pa tudi potrebujemo palični mešalnik, samo moč roke ni dovolj!). Emulgator se med tem razbijanjem postavi med obe tekočini – kot politik, ki želi sedeti na dveh stolih. Z nogami se ujame v maščobne kapljice, žejna glava pa ostane v vodi. Samo v tem trenutku dosežemo emulzijo: ena tekočina se enakomerno porazdeli po drugi tekočini, emulgator (skupaj z zgoščevalci) pa poskrbi, da se porazdeljene kapljice ne bi ponovno našle.  

Glede na to, ali se pri mešanju maščobna faza porazdeli v vodni ali obratno, ločimo v osnovi dva tipa emulzij: olje v vodi in voda v olju. V primeru emulzij olje v vodi (o/v) imamo drobne kapljice maščobe, ki so razporejene v vodi. Voda torej obdaja te maščobne kapljice, zato je voda zunanja faza, maščobe pa so notranja faza. Pri emulzijah voda v olju (v/o) je situacija obratna: olje je tisto, ki obdaja drobne kapljice vode, zato je olje zunanja faza in voda notranja faza.  

Na obliko emulzij pa – kot bi morda zmotno mislili – ne vplivata ne količina vode ne količina maščobe, prav tako ne vpliva način mešanja. Na obliko emulzij vpliva samo eno: emulgator.  
 
Emulgator je, kot sem že zapisala, snov z dvojno naravo. Ima glavo, ki ljubi vodo, in rep, ki rad plava v maščobah. Vendar pa niso vsi emulgatorji enaki: nekateri imajo večje glave, nekateri pa večje (in številčnejše) repe. Emulgator, ki ima večjo glavo kot rep, ima bolj rad vodo kot maščobo. Še vedno bo kot politik sedel na dveh stolih, vendar bo navzven pokazal svojo najmočnejšo plat: glavo, ki ljubi vodo. Zato bo dal emulzije, pri katerih bo zunanja faza voda (torej emulzije tipa o/v). Obratno bo emulgator, ki ima večje ali številčnejše repe, bolj ljubil maščobe in bo zato navzven pokazal prav to plat, maščobe. Emulzije s takimi emulgatorji bodo zato tipa v/o.  

HLB emulgatorjev

V tem trenutku se najbrž že sprašujete, kako le naj bi preprost človek vedel, kako velike so hidrofilne glave emulgatorjev in kako dolgi so repi, ki jih le-ta vlači za seboj. Podobna vprašanja so imeli tudi kozmetologi v preteklosti. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je znanstvenik po imenu Griffin v iskanju najprimernejšega emulgatorja za dano emulzijo razvil poseben sistem, ki je skušal emulgatorje uvrstiti v neko zaporedje prav glede na to, kako veliko hidrofilno glavo imajo oz. kako velik lipofilen rep vlačijo za seboj.  
 
Griffinov sistem se imenuje HLB sistem. HLB je kratica, ki označuje angleški izraz hydrophile lipophile balance – ali po domače povedano: razmerje med vodoljubnim delom in maščoboljubnim delom emulgatorja. Izračun tega razmerja je temeljil preprosto na molekulski teži vodoljubnega dela in molekulski teži maščoboljubnega dela, ki je na koncu dal neko številko – HLB številko oz. HLB vrednost. Emulgatorji z večjo vodoljubno (hidrofilno) glavo dajo višje HLB vrednosti, emulgatorji z večjimi lipofilnimi repi pa dajo nižje HLB vrednosti.  

HLB shema

Lestvica HLB vrednosti gre od 1 do 20, pri čemer se v grobem emulgatorji, ki imajo HLB med 1 in 10 smatrajo bolj za lipofilne (maščoboljubne), emulgatorji, ki imajo HLB med 10 in 20 pa se smatrajo za bolj hidrofilne (vodoljubne). Vendar pa nam uvrstitev nekega emulgatorja v to lestvico pove veliko več kot samo to, ali je bolj lipofilen (in bo torej bolj primeren za emulzije tipa v/o) ali bolj hidrofilen (in torej primeren za emulzije tipa o/v). Pravzaprav je območje emulgatorjev, ki so primerni za eno ali drugo vrsto emulzije na tej lestvici precej omejeno: niso vsi lipofilni primerni za emulzije v/o in niso vsi hidrofilni primerni za emulzije o/v.
 
Priporočena uporaba emulgatorjev glede na njihov HLB je razdeljena nekako takole:
 
HLB 1-3: emulgatorji za izdelavo brezvodnih sistemov, kjer mešamo med seboj različna olja (rastlinska, estre, tokoferol itd). Pripomorejo k zmanjšanju »penjenja« emulzij.
HLB 4-6: emulgatorji za emulzije tipa v/o
HLB 7-9: emulgatorji, ki pripomorejo k boljšemu mešanju prašnatih netopnih snovi z oljem (npr. prigmenti)
HLB 8-12: emulgatorji za emulzije tipa o/v
HLB 13-15: izdelava detergentov
HLB 15-18: solubilizatorji  

 
Zgolj za informativni primer podam nekaj emulgatorjev in njihove HLB vrednosti.
Sorbitan trioleate HLB 1,8
Glyceryl stearate 3,8
Lecitin HLB 4
Sorbitan olivate (Olivem 900) 4,7
Lysolecithin 9
Cetearyl glucoside HLB 11
Methyl glucose sesquistearate HLB 12
PGE-4 caprate HLB 14
PGE-10 laurate HLB 16 
  

Kombinacija emulgatorjev glede na njihov HLB: emulgator in koemulgator

Kot lahko vidimo iz prve tabele, je interval emulgatorjev s primernim HLB za izdelavo emulzij pravzaprav zelo ozek. Tako npr. ne bomo mogli izdelati emulzije z uporabo zgolj sorbitan trioleata, tudi emulzija s samo PGE-10 lauratom ne bo uspela: prvi ima prenizek HLB, drugi pa previsok. Vendar pa lahko emulgatorje med seboj kombiniramo in tako dobimo nov HLB mešanice, ki bo bolj primerna za našo emulzijo. Za primer bomo vzeli kombinacijo glyceryl stearate (HLB 3.8) in PGE-10 laurate (HLB 16).  
 
Če uporabimo samo PGE-10 laurate (100% x 16 = 16) in nič glyceryl stearate (0% x 3.8 = 0), bo HLB (16 + 0) = 16.
Če uporabimo samo glyceryl stearate (100% x 3.8 = 3.8) in nič PGE-10 laurata (0% x 16 = 0), bo HLB (3.8 + 0) = 3.8.
Če uporabimo pol glyceryl stearate (50% x 3.8 = 1.9) in pol PGE-10 laurata (50% x 16 = 8), bo HLB mešanice (1.9 + 8) = 9.9
Če uporabimo 40% glyceryl stearate (40% x 3.8 =1.52) in 60% PGE-10 laurate (60% x 16 = 9.6), bo HLB mešanice (1.52 + 9.6) = 11.12  
  

Zahtevani HLB olj: RHLB

Gospod Griffin in znanstveniki, ki so se z vrednotenjem emulgatorjev ukvarjali za njim, so bistro opazili, da razlike v stabilnosti emulzij niso zgolj posledica razlik med emulgatorji, temveč da tudi olja vplivajo na emulzijo. Emulzija z nekim emulgatorjem in neko izbrano maščobno sestavino je lahko npr. stabilna. Isti emulgator v isti količini pa z drugačno maščobo (v isti količini) da nestabilno zmes.  
 
Kot smo videli do sedaj, lahko emulgatorjem določimo HLB vrednost, ki nam pove, ali so emulgatorji bolj vodoljubni ali maščoboljubni. Medtem, ko emulgatorjem lahko določamo pripadnost eni ali drugi skrajnosti (ali bolj ljubijo maščobe ali bolj ljubijo vodo) in jih torej posledično razdelimo med lipofilne in hidrofilne, pa maščob ne moremo razdeliti v vodoljubne in maščoboljubne, saj so po naravi maščobe. Z vodo nimajo (skoraj) nič skupnega.  

S serijo poskusov so se znanstveniki dokopali do zaključka, da vsako olje zahteva za doseganje stabilne emulzije uporabo emulgatorja s točno določeno HLB vrednostjo. To lastnost olj in drugih maščobnih sestavin so poimenovali Requested HLB ali RHLB, po slovensko zahtevani HLB. Za stabilno emulzije tipa o/v naj bi tako konopljino olje zahtevalo uporabo emulgatorja s HLB 7, torej je RHLB konopljinega olja 7. Čebelji vosek bi potreboval emulgator s HLB vrednostjo 9, cetilni alkohol (da, prav cetilni alkohol, ki ga marsikdo uvršča med koemulgatorje!) pa emulgator s HLB vrednostjo 15. Torej je njun zahtevani HLB (ali HLBR) za čebelji vosek 9, za cetilni alkohol pa 15.  

Natančnih vrednosti za vse maščobne sestavine, ki se dandanes lahko uporabijo v kozmetičnih izdelkih, ni. V grobem se HLBR označuje kar glede na vrsto maščobe: 
 
rastlinska olja naj bi imela HLBR okoli 6
silikonska olja naj bi imela HLBR med 8 in 12
petrolati naj bi imeli HLBR okoli 10
estri naj bi imeli HLBR okoli 12
maščobni alkoholi in maščobne kisline naj bi imele HLBR med 14 in 15  

 
Seveda se HLBR mešanice različnih maščob spreminja skladno s količino in vrsto uporabljenih maščob. HLBR mešanice je povprečje zahtevanih HLBR izbranih olj, glede na odstotek, ki ga le-ti predstavljajo glede na celotno maščobno fazo (v katero pa v tem primeru ne štejemo emulgatorja!). Če bi v neki emulziji kot maščobno fazo uporabili npr. 5 gramov rastlinskega olja, 3 grame estrov in 2 grama cetilnega alkohola, bi imeli skupaj 10 gramov maščobne faze na 100 g kreme.  

Teh 10 gramov predstavlja našo celotno maščobno fazo – torej v odstotkih je to 100% maščobne faze. Rastlinsko olje predstavlja 50% maščobne faze, estri predstavljajo 30% maščobne faze, cetilni alkohol pa 20% maščobne faze. Rastlinsko olje ima HLBR 6, estri HLBR 12, cetilni alkohol pa 15. Če odstotek, ki ga maščoba predstavlja glede na celotno maščobno fazo, s HLBR dane maščobe ter nato seštejemo posamezne vrednosti, dobimo zahtevani HLBR celotne maščobne faze.  

Rastlinsko olje: 50% x 6 (HLBR rastlinskega olja) = 3
Ester: 30% x 12 (HLBR estrov) = 3,6
Cetilni alkohol: 20% x 15 (HLBR maščobnih alkoholov) = 3
Skupaj = 9,6, to je zahtevani HLBR celotne (mešane) maščobne faze  
  

(Ne)uporabnost HLB sistema

Za vse tiste, ki ste se prebili do te točke in obupano ugotovili, da je za izdelavo ene samcate emulzije potrebno kilometre izračunov, majhna tolažba: ti izračuni načeloma sploh niso potrebni. Pravzaprav se jih dandanes poslužujejo le na industrijski ravni, deloma za razvijanje novih emulgatorskih sistemov, deloma pa za optimizacijo formul in posledično zmanjševanje stroškov.  
 
Za našo uporabo – torej za izdelavo emulzij doma iz naravnih sestavin – je izračunavanje celotnega HLB sistema z upoštevanjem zahtevanih HLBR olj povsem neuporabna stvar, deloma tudi zato, ker ima precej pomanjkljivosti.  

HLB sistem je bil razvit predvsem za neionske emulgatorje, večina poskusov pa je bila izvedenih z uporabo etoksiliranih emulgatorjev, ki niso dovoljeni za uporabo v kozmetiki. Dandanes se za kozmetično rabo uporablja tudi ionske in anfoterične snovi (čeprav med naravnimi prevladajo neionski emulgatorji), uporaba HLB sistema na ionskih ali anfoteričnih emulgatorjih pa žal ne deluje, saj na stabilnost emulzije in lastnosti emulgatorja poleg velikosti vodotopnega dela emulgatorja vpliva tudi naboj in prisotnost elektrolitov.  

Druga plat medalje je seveda ta, da je na spletu in nasploh v literaturi dostopno le omejeno število sestavin z njihovimi relativnimi HLBR vrednostmi. Tako zahtevanih vrednosti velike večine rastlinskih olj, Ecocert mazljivih oz. »sintetičnih« olj in množice drugih sestavin maščobne faze sploh ne dobimo. Zgoraj podana tabela je namreč le okvirna… rastlinska olja imajo npr. po tabeli HLBR 6, vendar pa so odstopanja lahko kar velika: ricinusovo olje naj bi tako imelo HLBR kar krepkih 14! Kako naj potem na osnovi tako pomanjkljivih podatkov karkoli izračunamo?  

Velja omeniti, da so v zadnjih desetletjih industrijski proizvajalci razvili in izdelali obilico novih, povsem drugačnih emulgatorjev, ki so dovoljeni tudi v naravni kozmetiki in so ekstremno fleksibilni. Novi emulgatorji namreč dobro prenašajo in so združljivi z raznovrstnimi maščobnimi sestavinami : od parafinskih sestavin in petrolatov preko silikonov do rastlinskih olj. Za te emulgatorje niso potrebni natančni izračuni HLBR vrednosti naše maščobne faze, dovolj je, če se vsaj okvirno držimo priporočil proizvajalca glede količine maščob in seveda primerno stabiliziramo emulzijo. 

HLB sistem ima za naše potrebe eno in edino veliko dobro lastnost: to je podatek o HLB vrednosti danega emulgatorja oz. snovi. To je za nas najpomembnejši podatek. Če vemo, kakšen HLB ima nek emulgator, vemo, kam ga uvrstiti in kakšno vrsto emulzij lahko tvori (glej zgornjo tabelo, načeloma so za emulzijo tipa o/v potrebni emulgatorji ali kombinacije emulgatorjev s HLB vrednostjo med 8 in 12, za emulzijo tipa v/o pa emulgatorji s HLB vrednostjo med 4 in 6). Poleg tega lahko sami poskušamo tvoriti nove kombinacije emulgatorjev: če v pravilnih razmerjih kombiniramo delež močno lipofilnega emulgatorja (torej z nizkim HLB) z deležem hidrofilnega emulgatorja (torej z visokim HLB), dobimo kombinacijo z neko »srednjo« vrednostjo, ki se bo približala idealni vrednosti za tvorbo emulzij tipa o/v.  

Vrednost HLB in moč ter topnost emulgatorja

Za zaključek tega prvega teoretičnega dela o emulgatorjih še čisto zadnje pomembne informacije ali, bolje rečeno, objasnitev. Še preden pride do kakršnekoli pomote ali napačne interpretacije, velja jasno zapisati: HLB vrednost nam ne pove ničesar ne o topnosti emulgatorja ne o njegovi moči.  
 
Kljub temu, da se emulgatorji glede na njihovo HLB vrednost delijo na bolj lipofilne (HLB 0-10, bolj ljubijo maščobo) in bolj hidrofilne (HLB 10-20, bolj ljubijo vodo), pa ta delitev ne predstavlja dejanskega okolja, v katerem se naš emulgator stopi. Za primer: methyl glucose sesquistearate ima HLB 12, torej je bolj hidrofilen. Če bi HLB lahko izražal tudi, v katerem okolju se bo emulgator topil, bi morali methyl glucose sesquistearate dodajati vodni fazi (spada namreč med bolj hidrofilne emulgatorje). Pa vendar temu ni tako: methyl glucose sesquistearate dodamo v maščobno fazo in ga skupaj z maščobno fazo tudi segrejemo. HLB torej ničesar ne pove o tem, v katero fazo moramo emulgator dodajati, to nam povedo zgolj informacije, ki jih posreduje proizvajalec, ki je emulgator izdelal in preizkušal.
  
Prav tako HLB vrednost nekega emulgatorja ni podatek o njegovi moči. HLB vrednost nam pove le, ali emulgator bolj ljubi vodo ali bolj ljubi maščobo (ne pa tudi, ali se v njej topi!), ne pove pa, kako močan je. Ali, če si ponovno sposodim priliko o politikih: HLB nam pove, ali se emulgator bolj nagiba k levičarskim ali k desničarskim strankam, ne pove pa nam, kako pomembno funkcijo ima in kakšna je njegova moč: ne vemo namreč, ali sedi v parlamentu, je predsednik stranke, morda prvi minister ali celo predsednik države.

HLB vrednost nima z močjo emulgatorja čisto nobene veze. Nobene. Moč emulgatorja se kaže v sposobnosti, kako stabilne emulzije lahko daje glede na količino, ki jo uporabimo in seveda kakšno pomoč potrebuje, da lahko da stabilno emulzijo.  

Za primer bomo vzeli različne o/v emulgatorje, olivem 1000 (INCI: sorbitan olivate, cetearyl olivate, HLB 8-9), methyl glucose sesquistearate (HLB 12) ter cetearilni glukozid (HLB 10). Prvega naj bi uporabljali v količinah med 2-8%, drugega v količinah od 2-4%, tretjega pa zadostuje že 1-1,5%, pri čemer za stabilnost ne potrebuje nobenega dodatnega koemulgatorja. Cetearilni glukozid poleg tega prenese tudi precej velike količine dodatkov v hladni C fazi, ki bi vsak drug emulgator spravile na kolena. Vse to dokazuje, da je cetearilni glukozid izmed naštetih emulgatorjev najmočnejši.  

Žal se »moči« emulgatorja ne da razbrati zgolj iz priporočene količine uporabe. Moč emulgatorja je namreč veliko več kot to. Emulgator, ki bi lahko dal stabilno emulzijo že pri 1%, vendar samo in zgolj z uporabo sintetičnih olj, ne moremo definirati ravno kot »močnega«, saj mu manjka fleksibilnost in prilagodljivost ter možnost emulgiranja raznolikih olj, tudi rastlinskih.  

Prav tako ne moremo definirati kot »šibkega« nekega emulgatorja, ki ga moramo uporabiti v količini 10%, vendar nam lahko da čisto popolno sprej emulzijo z uporabo samo rastlinskih olj, brez potrebe po hudih stabilizatorjih. Takšen emulgator bi bil – nasprotno – označen kot močen! Izdelava popolnih sprej emulzij je namreč z uporabo samo naravnih sestavin (in brez neverjetnih stabilizacijskih sistemov) nemogoča – ali bolje rečeno – zaenkrat nemogoča. Kaj nam skriva prihodnost pa, kdo ve!  

Podatka o moči nekega emulgatorja ne boste našli na nobenih spremnih listih, ne obstaja niti kakšen seznam ali številčna vrednost. Moč emulgatorja lahko spoznate le z njegovo uporabo in seveda, z obilico (tudi neuspelih) eksperimentov.

Kategorije: emulgatorjiKAKO FORMULIRATI?

13 Komentarjev

Anonimni · 5. februarja, 2014 ob 16:36

Hej hej,

hvala za še eno krasno objavo. Primerjave z glavami, nogami in politiki so prav posrečene 🙂

Kot vedno, imam vsaj eno vprašanje: Si kje zasledila kam se v RHLB lestvici uvrščajo rastlinska masla? Nekateri prodajalci namreč za stabilizacijo emulzij namesto stabilizatorja vodne faze priporočajo masla.

Lp, Hruška

toncika · 5. februarja, 2014 ob 16:43

Živjo Hruška,

rastlinska masla imajo HLBR malček višji kot rastlinska olja, po mojih podatkih okoli 8. Priporočilo, da se namesto stabilizatorja vodne faze uporablja masla je bolj kot ne… zavajanje. Maslo emulzije ne stabilizira, temveč samo pripomore k gostoti (gostota pa ja, poveča stabilnost). Seveda gre prodajalcem bolj na roko priporočati uporabo masel: v eni kremi lahko porabimo kar nekaj odstotkov masel (ki stane koliko?), zgoščevalce pa navadno uporabimo v desetinkah grama (in koliko stane ta desetinka?). Več zaslužijo, ko prodajajo masla 🙂

Z znanstvenega stališča in s stališča teorij emulzij ni nobene prave osnove in razloga, da bi svetovali uporabo masel namesto zgoščevalcev vodne faze. Razen njihovega zaslužka, seveda.

Lep dan ti želim,
toncika

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 16:11

Tonči, kaj pa tole, ko naletiš-uporabljaš emulgator oz surfaktant ki naj bi imel HLB > 24! in s tem naj bi izdelal emulzijo v/o ???? Kaj porečeš na to čudo? :O lp lara

toncika · 20. marca, 2014 ob 16:27

Živjo Lara,

pravzaprav ni nobeno čudo 🙂 HLB je bil osnovan SAMO za neionske emulgatorje, spočetka pa je služil le za izračune različnih etoksiliranih emulgatorjev. Če poskusimo kateremukoli ionskemu ali anfoteričnemu emulgatorju izračunati HLB, se le-ta nekako ne znajde v okvirih 1-20. Zato imajo emulgatorji/surfaktanti kot npr. Sodium lauroyl sarcosinate ali Sodium lauroyl glutamate (oba sta anionska) HLB tudi čez 30. Vendar so pri tem HLB odvisni od mnogih faktorjev, tudi od pH (recimo za Sodium lauroyl sarcosinate je pri pH 5 HLB 31, pri pH 9 pa skoraj 39!).

S temi emulgatorji/surfaktanti lahko izdelaš emulzije tipa o/v – naj samo spomnim, da je v Plantecu OP2 glavni emulgator prav Sodium lauroyl glutamate 🙂

Lp

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 16:38

hm, sprašujem namreč zaradi nekih nejasnosti ki izvajam na faksu, ko si že tako daleč, ko vidiš da te asistentka kratko malo provocira in na marsikaj ne odgovori, vsega pa tudi do potankosti sama ne uspem raziskat in glej ga vraga, se spomnim na Tonči in njen blog, haha 🙂 jaz sicer koristim morda tukaj marsikomu nepoznan surfaktant in sicer pluronic f68, z njim naj bi ustvarila pa emulzijo v/o, khhhm. Tale surfaktant je namreč hidrofilen, kako potem s takim ustvarit emulzijo v/o, ni mi jasno.. Danes sem ravno pričela in že od začetka čudne zadevščine..

toncika · 20. marca, 2014 ob 17:11

Kolikor vem, Pluronic f68 NI za uporabo v kozmetiki, temveč SAMO za biotehnološke namene. Preveri dodatno na faksu (če si ga tam dobila), če ni za uporabo v kozmetiki, moraš takoj prenehati z uporabo.

Asistentke pa pusti na miru. Kemik ni kozmetolog, za kozmetologa se v tujini izobražujejo še več let po končanem študiju kemije. Ni vsak, ki študira jezike, tudi prevajalec (in to ti povem iz prve roke) in ni vsak, ki študira kemijo kozmetolog 🙂

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 17:16

ne ne, ni za kozmetiko 🙂 za diplomo je.. ampak zgleda je prišlo do pomote pri definiciji o/v oziroma v/o emulzije.. ojoj

toncika · 20. marca, 2014 ob 17:18

Aha, ok. o/v (angleško o/w) = olje v vodi. Olje je notranja, voda pa zunanja faza.
v/o (angleško w/o) = voda v olju. Voda je notranja faza, olje pa zunanja faza.

S surfaktantom, ki ima HLB nad 20, ne boš izdelala v/o, gotovo ne 🙂

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 17:19

in ja, žal ali na srečo, je asistent/asistentka tisti, ki bi naj odgovoril/a na vsa vprašanja vsaj kar se tiče eksperimentalnega dela diplomske nal. Ampak ker smo že pri emulgatorjih in emulzijah, sem sem še tukaj ustavila 🙂 ko si že malo zmeden in iščeš kak oprijemljiv ogdovor pod sorodnimi članki.. tak približno sem se s tem vprašanjem znašla tukaj 🙂

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 17:20

tudi jaz trdim, da s surfaktantom, ki ima takšen hlb, to ni emulzija v/o. No, pa bo spet veselo jutri 🙂 sma vsaj že dve, ki tako mislima, super 🙂 kot da smo pri norcih (na faksu)..

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 17:35

hm, spet pa mi ni potem jasno, kako recimo montanov 68 (s HLB 9), ki ga damo maščobni fazi, tvori emulzije o/v?? :O

toncika · 20. marca, 2014 ob 17:42

Preprosto zato, ker je tisti podatek o HLB-ju napačen. Montanov 68 je zmes cetearilnega glukozida (HLB 11 +/- 1) in cetearilnega alkohola. Nekateri cetearilnemu alkoholu daje lipofilen HLB (4), v resnici pa je cetearilni alkohol stabilizator in zgoščevalec, ni pa emulgator. Ima celo HLBR, posledično vpliva na celotno maščobno fazo in stabilnost emulzije, poleg tega pa se še prav prebrisano deloma pomakne v vodno fazo, kjer zaradi posebne kristalne strukture poveča viskoznost in stabilnost.

Če dobro pogledaš proizvajalčeve spremne liste (Seppic), HLB Montanova 68 ni nikjer podan… Zakaj? Zato, ker je sestavljen emulgator. In zato, ker ga je v takšnih kombinacijah nesmiselno upoštevati 🙂

Anonimni · 20. marca, 2014 ob 17:54

iščem in iščem v prazno, ja 🙂 ok, razumem v kolikor je sestavljen je to potem spet tak, ampak izdelati emulzijo brez vedenja ali upoštevanja hlb, pa je tudi tako.. V tem primeru ko govorimo o sestavljenem res težko določiti realen HLB, ampak, zanimivo, nenazadnje, tale cetearilni glukozid je vodotopen.. Mi pa dodajamo ta emulgator maščobni fazi. Očitno zaradi lipofilnega (topen v maščobi) cetearilnega alk., nimam druge razlage..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.