Čebelji vosek + boraks: ne, hvala! Stearinska kislina + triethanolamine: ne, hvala!

Čebelji vosek + boraks: ne, hvala! Srearinska kislina + triethanolamine: ne, hvala!

Kot se morda še spomnite iz objave o Galenovi hladilni kremi, je ta iznajdba nekako pomenila začetek kozmetike. Galen je v svojem mazilu uspel združiti dve najpomembnejši sestavini za nego vsake kože: vodo in olje. To je storil s pomočjo voska in z dolgotrajnim in počasnim mešanjem zmesi med ohlajanjem.

Galenovo mazilo je pomenilo pravo revolucijo, vendar je s seboj prinašalo tudi mnogo nevšečnosti. Izdelano je bilo iz rastlinskega olja – mandljevega, olivnega ali katerega drugega – in zato hitro pokvarljivo, saj je rastlinsko olje v stiku z vodo in zrakom hitro postalo žarko. Najpomembnejša negativna lastnost pa je pri hladilnem mazilu ta, da je zelo nestabilno in torej podvrženo delitvi. Galenovo mazilo namreč ne vsebuje emulgatorja (čebelji vosek ni emulgator!), zato se lahko že zaradi nekoliko previsoke temperature trdna struktura voska stopi, kapljice vode niso več ujete in mazilo se razdeli.

Kljub številnim pomanjkljivostim pa je Galenovo mazilo dolga stoletja bil pravi prodajni hit. Pravzaprav je bil edini prodajni hit, saj drugega kozmetičnega izdelka ni bilo. Šele konec 19. stoletja so se pojavile prve spremembe in izboljšave v formuli: namesto rastlinskih olj so začeli uporabljati mineralna olja (parafin) in cetil palmitat, najpomembnejšo spremembo pa je prinesla uvedba boraksa.

Z uporabo boraksa je galenovo mazilo končno postalo stabilno, hkrati pa so lahko zmanjšali količino čebeljega voska v prid drugim sestavinam, kar je izboljšalo mazljivost in prijetnost ob uporabi. Kaj pa je v boraksu tako čudežnega?

Boraks ali natrijev tetraborat je naraven mineral, po kemijski sestavi je to sol borne kisline. Je zelo dobro topen v vodi, raztopina pa da bazičen pH, saj v vodni raztopini boraks da kot produkt natrijev hidroksid (močna baza) in borno kislino (šibka kislina):
 

NaOH…vas to na kaj spominja? Seveda, natrijev hidroksid je baza, s katero se izdeluje mila. Pravzaprav tudi v moderni verziji Galenove kreme pride do umiljenja. Boraks, ki ga raztopimo v vodi, da raztopino natrijevega hidroksida, ki v stiku s čebeljim voskom umili proste maščobne kisline, ki jih vsebuje vosek (o sestavi voska: Čebelji vosek v kozmetiki). Največji delež teh maščobnih kislin je ti. kerotinska kislina (cerotic acid), ki se v stiku z natrijevem hidroksidom umili in ustvari se natrijev cerotat.

Natrijev cerotat je umiljena maščobna kislina – se pravi milo. Kot takšno ima seveda vse značilnosti mila: je površinsko aktivna snov z alkalnim pH. Površinsko aktivne snovi lahko zmanjšajo napetost med vodo in oljem, zato lahko delujejo kot emulgatorji. In tu tiči vsa skrivnost moderne verzije Galenovega hladilnega mazila: mazilo postane stabilno, ker kombinacija voska in boraksa ustvari milo, le-to pa deluje kot emulgator.

Do tu vse lepo in prav: končno imamo kremo, ki vsebuje emulgator in je zato stabilna, hkrati pa so vse sestavine naravne (če seveda za trenutek zanemarimo potencialno škodljivost boraksa). Vendar pa pozabljamo na eno zelo pomembno dejstvo: natrijev cerotat ima – kot vsa mila – alkalen pH. Bazičen pH bo imela zato tudi emulzija, ki jo izdelamo.   

V objavi o pH vrednosti sem omenila, kako zelo pomemben je pH izdelkov, ki jih uporabljamo. Človeška koža oziroma hidrolipidni plašč kože ima kisel pH. Prav ta kisel pH zagotavlja učinkovito zaščito pred zunanjimi dejavniki in preprečuje prekomeren razvoj bakterij. Če se pH ravnovesje kože iz kateregakoli razloga poruši, se poruši tudi njen obrambni mehanizem. Seveda se ob trenutni spremembi pH vrednosti (kot npr. uporaba alkalnega mila, ki ga splaknemo) to ravnovesje ne poruši, dolgotrajna uporaba bazičnih izdelkov, ki na koži ostanejo (torej krema z alkalnim pH, ki je ne speremo) pa lahko našemu hidrolipidnemu plašču škoduje.

Kreme, ki so narejene na bazi mila, bi bilo zato bolje uporabiti kot čistilno kremo, ki jo izmijemo in nato nanesemo tonik ali podobno, da ponovno vzpostavimo kisel pH kože.

Pri tem velja opozoriti, da takšen sistem emulgiranja ni omejen samo na zgodovino, temveč je prisoten tudi v današnji kozmetiki. Izdelovanje emulzij na bazi mila je namreč bil eden izmed redkih postopkov, ki so omogočali industrijsko izdelavo kozmetike. Šele v drugi polovici 20. stoletja je znanstveni napredek omogočil razvoj neionskih emulgatorjev, ki so postopoma nadomestili emulgatorje na bazi mila; (skorajda) dokončno izkoreninjenje emulzij na bazi mila pa je prinesla zavest o tem, da je za nego kože potreben kisel pH.

Kljub temu se nekateri izdelovalci kozmetike dandanes poslužujejo emulgatorja na bazi mila, le da namesto para čebelji vosek-boraks uporabljajo dvojico stearinska kislina-trietanolamine.

Trietanolamine je baza, ki prav tako kot natrijev ali kalijev hidroksid lahko umili maščobne kisline. Za umiljenje se v tem primeru navadno uporablja stearinska kislina, redkeje tudi palmitinska kislina, ki po reakciji s trietanolaminom da triethanolamine stearate. Triethanolamine stearate je milo, ima torej alkalni pH in takšen pH bo imela tudi krema.

Sestavino boste seveda zaman iskali na INCI seznamu vaše kreme, saj morajo po zakonu proizvajalci napisati uporabljene snovi, ne pa njihovega produkta. Zato pazljivo berite etikete, če na etiketi piše stearic acid ter triethanolamine (navadno nista eden za drugim), vedite, da je to krema z alkalnim pH, ki je narejena na osnovi mila.