Vlažilne sestavine v kozmetiki

Objavil Tončka Mavrič dne

Vlažilne sestavine v kozmetiki

Ko govorimo o kozmetičnih izdelkih, skorajda ne moremo mimo besede “vlažilen”. Ste kdaj poskusili zavestno usmeriti pozornost na to, kolikokrat so na promocijskem materialu, na embalaži, v opisu, v reklami za kozmetični izdelek uporabljene besede “vlažilen”, “navlaži”, “vlaženje” ipd? Največkrat jih najdemo v družbi kakšne druge fine marketinške besede in tako dobimo prave prodajne hite kot npr. “globinsko vlaženje” ali “24 ur navlažena koža”. Pa vendar vlaženje ni (vedno) samo marketinški trik.

Vlaga v koži je bistvenega pomena za zdrav videz ter za dobro počutje v lastni koži. In ne glede na to, kakšno kožo imamo – najsi bo suha, mastna, aknasta ali problematična – je dodatek vlažilnih sestavin v kozmetičnem izdelku pomemben (in največkrat zaradi same estetike tudi nujen).

Kaj so vlažilne sestavine?

Vlažilne sestavine so, čisto preprosto, tiste snovi, ki koži doprinesejo vodo in jo tam tudi uspešno zadržijo. Pogosto vlažilnim sestavinam rečemo tudi humektanti. To so vodotopne spojine, ki so sposobne nase vezati večjo količino vode in jo zadržati na mestu. Ta voda lahko prihaja iz ozračja, iz samega kozmetičnega izdelka ali pa tudi iz kože.

Vendar pa si niso vse vlažilne sestavine enake, ne delujejo vse na enak način in niso vse primerne za vse izdelke. Dobro je ob tem poudariti, da se lahko s kombiniranjem različnih vlažilnih sestavin doseže boljšo vlaženje kot z uporabo ene same. Prav tako je pri formuliranju izdelkov za suho kožo nujno upoštevati tudi uporabo tistih sestavin, ki delujejo kot okluzivi.

Glicerol 

Glicerol je najbrž eden izmed najbolj pogosto uporabljenih humektantov. Več o njem si lahko preberete v objavi o glicerolu, vendar bom le na kratko povzela glavne informacije. Glicerol je naravno prisoten na naši koži, z dodajanjem le-tega pa lahko povečamo sposobnost rožene plasti, da zadržuje vodo. Dodajamo ga lahko tudi v velikih količinah, ker pa rad pušča lepljiv občutek, se navadno omejimo na 5%.

Sorbitol 

Sorbitol tako kot glicerol spada med poliole, vendar ima v primerjavi z glicerolom šibkejše vlažilno delovanje. Po nekaterih podatkih naj bi imel skoraj polovično moč zadrževanja vode v primerjavi z glicerolom. Ker je v primerjavi s slednjim tudi manj lepljiv, ga lahko dodajamo v večjih količinah. Dobimo ga lahko tako v prahu kot tudi v obliki 70% raztopine. Dodajamo ga brez težav tudi v A fazo.

Pantenol

Pantenol ali provitamin B5 je prav tako učinkovito vlažilno sredstvo, vendar poleg vlažilnega učinka odlično deluje tudi na razdraženo kožo, pripomore k vzpostavitvi bariernih funkcij in pripomore k celjenju ran. Ob nanosu na kožo se pantenol hitro spremeni v pantotensko kislino, ki preide v globlje plasti vrhnjice. Uporabljamo ga v C fazi v količinah do 5%, čeprav je učinkovit tudi v količini do 3%. Tako kot za glicerol tudi za pantenol velja, da lahko daje lepljiv občutek, še posebej v kombinaciji z drugimi bolj lepljivimi sestavinami.

Betain

Posebnost med vlažilnimi sestavinami je betain (ali trimetilglicin, INCI: Betaine), ki za razliko od drugih humektantov vode ne veže nase, temveč jo pravzaprav “predaja”. Betain namreč zaradi svoje posebne sestave privlači molekule vode, vendar pa jih hkrati tudi odbija, zato se molekule vode vedno izmenjujejo in so hkrati vedno na razpolago okoliškemu tkivu. Betain tako deluje kot “prinašalec” in ne “zadrževalec” vode. Za kozmetične namene je dobavljiv v tujih spletnih trgovinah v obliki belih drobnih kristalov, ki se zelo dobro topijo v vodi. Poleg vlaženja pa ima tudi oblico drugih lastnosti: poveča topnost nekaterim drugim težko topnim snovem kot npr. alantoin ter znižuje agresivnost površinsko aktivnih snovi v šamponih ali izdelkih za tuširanje. Na koži pušča svilnat, mehak občutek, še posebej v kombinaciji z glicerolom. Uporabljamo ga v hladni, C fazi, v količini do 4%, v izdelkih s površinsko aktivnimi snovmi pa tudi do 10%.

Nadomestki za Natural Moisturizing Factor

O nadomestkih Naravnega vlažilnega dejavnika (Umectol, Lactil, NMF Faktor itd) je bilo že veliko napisanega tukaj. Ti nadomestki so navadno sestavljeni iz sestavin, ki so tudi naravno prisotne v naravnem vlažilnem dejavniku kože, npr. iz aminokislin, laktatov, soli pirolidonkarboksilne kisline, sečnina itd. in jih lahko uporabljamo v precej visokih odstotkih. Vendar pa so posamezne sestavine NMF dobavljive tudi kot samostojne vlažilne sestavine.

Aminokisline

Največji delež NMF predstaljajo aminokisline, še posebej serin. Žal le-tega ne dobimo kot čisto aminokislino za uporabo v domači kozmetiki, dobimo pa druge aminokisline kot npr. glicin, arginin, L-cistin, lizin. Dobavljajo jih samo tuje trgovine. Nekatere izmed njih so topne v vodi, topnost drugih kot npr. L-cistina pa je izjemno nizka. Nizka je tudi uporaba L-cistina (do 0,2%), medtem ko lahko pri nekaterih drugih aminokislinah pridemo tudi do večje količine. Dobro je, da več aminokislin uporabimo skupaj (npr. v količini 1%) ter kombiniramo z drugimi vlažilnimi sestavinami, saj imajo aminokisline same po sebi nizko vlažilno aktivnost. Načeloma niso občutljive na toploto (nekatere so stabilne celo do temperature preko 230 stopinj Celzija!), zato jih lahko vključujemo v fazo A.

Pirolidonkarboksilna kislina in njene soli

Sestavni del NMF je tudi PCA oz. pirolidonkarboksilna kislina. Kisline sicer ne bomo našli kot kozmetično sestavino, najdemo pa lahko njene soli, žal bolj v tujih spletnih trgovinah. Najbolj pogosto bomo kot vlažilno sestavino srečali natrijev pirolidonkarkoksilat (INCI: Sodium PCA), medtem ko smo njegovega znanca Zinc PCA že spoznali pri formuliranju deozodorantov. Natrijev PCA je ena izmed bolj učinkovitih vlažilnih sestavin, z boljšo sposobnostjo vezanja vode kot glicerol. Dobavljiv je navadno v obliki 50% raztopine. Dodajamo ga lahko v vse kozmetične izdelke v količini do 4%, ker ni občutljiv na toploto ga lahko dodajamo tudi v fazi A.

Natrijev laktat

Še večjo sposobnost vezanja vode kot Natrijev PCA ima natrijev laktat (INCI: Sodium lactate), prav tako sestavni del naravnega vlažilnega dejavnika. To je pravzaprav natrijeva sol mlečne kisline, dobavljiva v obliki 60% raztopine. Dodajamo jo lahko tako v topli kot v hladni fazi, saj ni toplotno občutljiva sestavina, v količinah do 10%. V poletnih mesecih pogosto daje občutek, kot bi se koža potila, zato smo pri dodajanju natrijevega laktata v izdelkih, ki jih bomo uporabili poleti, nekoliko bolj pazljivi ali pa se mu odpovemo. Natrijev laktat pušča na koži izredno mehek, negovan in svilnat občutek.

Sečnina

Tudi sečnina (INCI: Urea) je sestavni del NMF in je odlična vlažilna sestavina. Dobavljiva je v obliki belih kristalčkov ali kroglic in je dobro topna v vodi. Njene vlažilne lastnosti niso posledica vezave vode nase kot npr. pri glicerolu, temveč so povezane z njenim delovanjem na keratin. Sečnina namreč prekine hidrofobne vezi znotraj molekule ter tako poveča število hidrofilnih mest znotraj beljakovine, ki je nato sposobna vezati večjo količino vode. Sečnina tako pravzaprav ne doprinaša vlage, temveč poveča higroskopičnost samih celic. Takšno delovanje ohranja v količini med 3 in 5%, medtem ko v večjih količinah zaradi večjega števila prekinjenih vezi deluje keratoplastično (mehča kožo, okoli 10%) ali celo keratolitično (torej deluje kot kemijski piling, okoli 20%). V količinah nad 10% rada daje občutek pikanja in ščemenja, zato se jo uporablja le redko, pri tem velja poudariti, da se je načeloma ne uporablja v izdelkih za obraz. Pri formuliranju s sečnino moramo biti zelo previdni. Nestabilizirana sečnina se namreč lahko razgradi v amonijak, zato je izdelek potrebno stabilizirati na pH pod 6 in vključiti pufer. Pufer je sestavina, ki pripomore k dolgotrajnemu uravnovešanju pH vrednosti izdelka. Navadno se kot pufer uporablja kombinacija mlečne kisline in natrijevega laktata, obstajajo pa tudi poizkusi z glukonolaktonom. Dodajamo jo v hladno C fazo.

Alantoin

Alantoin ima s sečnino veliko skupnega, saj tako kot sečnina lahko deluje kot vlažilna sestavina ter kot keratolitik ali keratoplastik, zato ju navadno ne uporabljamo skupaj v istem izdelku. Poleg tega pa alantoin tudi dobro vpliva na ranjeno ali razdraženo kožo, zato ga pogosto najdemo v izdelkih za po britju. Alantoin je dobavljiv v obliki belega prahu, ki pa je za razliko od ureje slabo topen. Njegova topnost je nekaj več kot 0,5 grama na 100 ml vode, zato ga bomo v kozmetični izdelek le stežka dodali več. Uporabljamo ga v količinah od 0,1 do 0,5%, pri čemer višja količina pomeni keratoplastično ali keratolitično delovanje. Ker ni občutljiv na toploto, ga lahko dodajamo v fazi A.

Natrijev hialuronat

Natrijev hialuronat je zagotovo kralj vlažilnih sestavin, saj ima izmed vseh sestavin največjo moč zadrževanja vode. O natrijevem hialuronatu si lahko veliko preberete v tej objavi, vendar na kratko lahko povzamemo dvoje. Prvič, obstaja več hialuronatov z večjo ali manjšo molekulsko maso, ki lahko kožo navlažijo bolj ali manj globoko. Ter drugič, da je za lažjo uporabo v kozmetiki najprej potrebno izdelati 1% raztopino, ki jo nato uporabljamo v C fazi našega izdelka v količini do 5%. Pri kombiniranju z drugimi vlažilnimi sestavinami smo pazljivi, saj lahko hialuronat pušča nekoliko lepljiv občutek.

Kolagen in elastin

Tako kolagen (INCI: Hydrolyzed collagen) kot elastin (INCI: Hydrolyzed elastin) dobimo v tujih spletnih trgovinah kot raztopino hidrolizirane oblike obeh beljakovin, saj sta drugače netopni v vodi. Oba na koži ustvarita tanek film, ki zadrži vlago. Medtem ko elastin sam po sebi nima nobenega drugačnega učinka kot to, da zadrži vlago in posledično zmehča kožo (in lase), pa naj bi kolagen pripomogel tudi k celjenju ran. Oba uporabljamo v izdelkih v količini do 2%, v hladni C fazi.

Rastlinski proteini

Netopnost v vodi si z elastinom in kolagenom delijo tudi rastlinski proteini, ki jih zato dobimo v hidrolizirani obliki. Tako pšenične (INCI: Hydrolyzed wheat protein) kot ovsene (INCI: Hydrolyzed oat protein) in svilnate proteine (INCI: Hydrolyzed silk) lahko dobimo v obliki prahu ali v obliki raztopine. V prvem primeru moramo pred uporabo proteinov v kozmetičnem izdelku najprej izdelati raztopino, v drugem primeru pa je dobro, da se pozanimamo, s katerimi konzervansi so bili proteini konzervirani. Pogosto so namreč med konzervansi tudi takšni, ki sproščajo formaldehid in so v naravni kozmetiki prepovedani. Tako svilnati kot pšenični in ovseni proteini na koži (in laseh) naredijo tanek film, ki zadržuje vlago. Odstotek uporabe je odvisen od koncentriranosti raztopine. Pri povprečni 25% raztopini proteinov se bo odstotek uporabe (raztopine) v izdelkih za nego kože gibal do največ 1%, pri uporabi v izdelkih za lase kot npr. šamponi pa do 2%. Pri formuliranju izdelkov za nego las je potrebno biti nekoliko previden pri količinah, saj se proteini zelo radi nalagajo na laseh, po večkratni uporabi šampona pa se tako znajdemo z zadebeljenimi in trdimi lasmi. Proteine dodajamo vedno v hladni, C fazi. Pri nakupu proteinov bodimo pozorni tudi na to, da zares kupimo hidrolizirane in ne kvaterniziranih proteinov. Slednji so namreč kationske narave, primerni za uporabo v izdelkih za lase kot zelo blagi balzami. Njihova narava je kationska, zato so povsem nezdružljivi z anionskimi snovmi, tudi z našim ksantanom!

Ksantan in karagen

Dobre vlažilne lastnosti imajo tudi nekateri zgoščevalci vodne faze. Tudi ti ustvarjajo na koži tanek sloj, ki zadržuje vlago, vendar jih v kozmetičnem izdelku uporabljamo predvsem zaradi njihove sposobnosti, da zgostijo izdelek. Med najbolj pogosto rabljenimi naravnimi zgoščevalci sta ksantan gumi in karagen. Ksantan dobimo brez večjih težav tudi v slovenskih spletnih trgovinah, karagen (tipa lambda) pa je zaenkrat dobavljiv le v tujih spletnih trgovinah. Ksantan lahko uporabljamo kot zgoščevalec za skoraj vse izdelke, zaradi svojih zelo dobrih vlažilnih lastnosti pa je idealen za uporabo izdelkih za suho kožo. V primeru mastne kože ter v poletnih mesecih pa lahko ksantan daje občutek potenja. Nasprotno je karagen bolj “lahek” in svilnat, primeren tudi za bolj mastno kožo in za izdelavo lažjih izdelkov.


4 Komentarji

Mateja · 29. november, 2018 ob 20:46

Hej hej.

Spet se vam oglašam in se opravičujem že vnaprej ker vas toliko gnkavim, ampak sem zadnje dni bolj aktivna v izdelavi (slabo vreme in to), pa ke posledično več vprašanj. 🙂

Rada bi vključila ureo v emulzijo. Če dam 3% uree, 2% natrijevega laktata in 0.5% mlečne kisline, pH uravnam na 5-5.0, ali bo tako v redu, da bosta n.l. in m.k. delovala kot pufer ali bi moralo biti razmerje drugačno? Nameravala sem dati ureo in natrijev laktat v fazo A, ob koncu segrevanja dodati mlećno kislino, uravnati pH in nato združiti fazi. Ali raje dodam mlečno kislino v fazo C? Je smiselno to delat v emulziji V/O?

Zanima me še sledeče, sicer offtopic. Prvič sem si naročila retinil palmitat, pri Tovarni O. Tam tudi piše da bi naj to bila oljna tekočina. Prispel je v modri steklenički, ampak v prahu? Prah se drži od vrha stekleničke pa nekje do polovice, kot bi zakrknil, skupaj stisnjen. In nevem kaj se je zgodilo, ali je to zdaj vredu, ali je zanič, sem se obrnila na njih, pa tudi ni odgovora, zato vas tu sprašujem, ali naj raje zavržem ali uporabim.

Hvala za pokoč in lep večer,

Mateja

    Tončka Mavrič · 30. november, 2018 ob 07:33

    Živjo Mateja,

    ti kar gnjavi, bom z veseljem odgovorila 🙂
    Za stabilizacijo sečnine se navadno uporablja pufer natrijevega laktata in mlečne kisline v razmerju 2:1, medtem kot je tvoje razmerje 4:1. Mlečne kisline zares uporabi malo, saj bo izrazito hitro padel pH, nato ga pa moraš popraviti. Primeren pH za stabilnost sečnine je okoli 6. Moraš pa pri vsem tem upoštevati pravilno zaporedje: najprej vključiš pufer (mlečno kislino in natrijev laktat), popraviš pH in šele nato vključiš sečnino.

    V emulziji tipa V/O – ko je le-ta enkrat izdelana – pHja ne moreš meriti. Zato bi morala najprej pripraviti dokončno vodno fazo z vsemi sestavinami (vključno s puferjem in sečnino), ki bi morala že imeti pravilen pH. Težava je v tem, da pri izpostavljenosti toploti sečnina razpada, zato bi jo morala dodati le v C fazi, kar pa je pri V/O že težava…

    Offtopic še: retinil palmitat bi moral biti tekoč, tudi jaz ga imam od Tov. Organika in je to oljnata tekočina. Zagotovo je nekaj narobe – morda je bila steklenička slabo zaprta ali pa kaj podobnega, kakorkoli, izdelek ni uporaben, saj ne ustreza specifikacijam. Poskusi jih še enkrat kontaktirati in stekleničko pošlji nazaj, da ti ga zamenjajo (če ni seveda minilo preveč časa), nikar ga ne uporabljaj.

    Lp
    Tončka

Mateja · 30. november, 2018 ob 12:19

Hvala za odgovor. Torej je najbolje, če v A fazo dam laktat in ob koncu segrevanja kislino, v C pa ureo? Prvotno sem vse mislila dati v A, ker piše tako v objavi.

Hvala še enkrat, sem še enkrat poslala email, drugače pa bom vitamin kar poslala nazaj.

Lep vikend,

Mateja

    Tončka Mavrič · 30. november, 2018 ob 12:22

    Opa, to je pa napaka, moram popraviti! Hvala za opozorilo!
    Najbolje je, da vse skupaj dodaš na koncu – kislino, popraviš pH, laktat, preveriš pH, na koncu sečnino, preveriš pH.
    Lp
    Tončka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja