fbpx

Formuliranje dezodorantov – osnove: izbira sestavin za recept

Objavil Tončka Mavrič dne

Formuliranje dezodorantov – osnove

Vsi bolj ali manj poznamo dezodorante na osnovi sode bikarbone oz. natrijevega bikarbonata. Lahko jih izdelamo tako v obliki razpršila kot v obliki stika, zaradi preprostosti izdelave pa so primerni tudi za začetnike.

Vendar pa dezodoranti na osnovi sode bikarbone prinašajo s seboj precej nevšečnosti. Po daljši uporabi pri mnogih pride do preobčutljvosti oz. do alergične reakcije, najsi bo to dezodorant v obliki stika ali razpršila. Zaradi svojega zelo omejenega delovanja so primerni predvsem za tiste, ki se malo potijo oz. tiste, ki nimajo močnega telesnega vonja. Zaradi visokega pH-ja in kemijske oblike soli so nezdružljivi z mnogimi sestavinami, zaradi česar navadno niso estetsko vrhunski, poleg tega pa prav zaradi nekompatibilnosti z mnogimi drugimi dezodorantskimi sestavinami niso ravno višek formuliranja.

Formuliranje kompleksnih dezodorantov, ki delujejo na več področjih hkrati, namreč zahteva bolj poglobljeno znanje, nemalokrat pa tudi višji strošek formule. Za uspešno ustvarjanje sinergij pa je neizogibno poznavanje nastanka (neprijetnega) človeškega vonja in posameznih mehanizmov aktivnih dezodorantskih sestavin.

Zakaj smrdimo oziroma kako se znoj spremeni v smrad?

Ko govorimo o dezodorantih, imamo navadno v mislih predvsem telesni vonj, ki nastaja zaradi potenja v predelu pazduhe. Vonj, ki nastaja v tem predelu, ni enak vonju, ki nastaja na drugih področjih, kjer se prav tako obilno potimo – vonj “smrdečih nog” npr. tako po samem vonju kot po nastanku ni enak vonju, ki nastaja pod pazduho.

Koža našega telesa je posejana z lojnicami in znojnicami. Naloga lojnic je izločanje sebuma, ki doprinaša k stabilnosti in zaščitni funkciji hidrolipidnega plašča, naloga znojnic (predvsem ekrinih) pa uravnavanje telesne temperature, izločanje vode ter odpadnih snovi.

Znojnice delimo na ekrine in apokrine. Večji del znoja izločajo ekrine znojnice, za “moker” ali “vlažen” občutek pod pazduho je pravzaprav odgovoren prav izloček ekrinih znojnic. Ta znoj je sestavljen predvsem iz vode (98 do 99%) ter soli, mlečne, citronske, metanojske, butirične kisline, ureje in drugih snovi in je po izgledu prozorna tekočina brez vonja.

Apokrine znojnice so prisotne predvsem v predelu pod pazduho, okoli popka, okoli spolovila ter pri zadnjični odprtini. Znoj, ki ga izločajo apokrine znojnice je mlečne barve in je v primerjavi z znojem ekrinih žlez bolj viskozen. Poleg vode znoj iz apokrinih žlez vsebuje tudi soli, beljakovine, maščobne kisline, ostanke žleznih celic in amonijeve spojine.

Neprijeten telesni vonj je posledica razkroja sestavin apokrinega znoja. Bakterije, ki so normalno prisotne na koži, so namreč v vlažnem in rahlo bazičnem okolju, ki ga znoj predstavlja, in ob obilici hranil, ki jih izločajo apokrine znojnice, zelo aktivne. Med bakterijami, ki naravno naseljujejo našo kožo, so v predelu pazduhe v veliki meri prisotne predvsem korinebakterije in batkerije iz rodu Micrococcacea, pri čemer naj bi šibkejši ali močnejši neprijeten vonj bil povezan predvsem s številom korinobakterij. Bakterije s pomočjo encimskih reakcij razgradijo sestavine apokrinega znoja, kot npr. proste maščobne kisline, stranski produkti teh encimskih reakcij pa so nosilci neprijetnega vonja.

Kako dezodoranti delujejo?

Poleg čistoče in redne higiene je v boju proti neprijetnemu telesnemu vonju potrebno poseči še po dezodorantih. Dezodoranti so specifični kozmetični izdelki, namenjeni zmanjševanju, preprečevanju ali prekrivanju neprijetnega telesnega vonja, ki ga povzroči potenje. Sestavine, ki jih vsebujejo dezodoranti, imajo lahko med seboj zelo različen mehanizem delovanja. Večji del konvencionalnih dezodorantov, ki jih dandanes dobimo na tržišču, spadajo v skupino ti. antiperspirantov.

Antiperspiranti so povečini izdelani na osnovi aluminjevih soli, aluminijevega klorhidrata / diklorhidrata in drugih aluminijevih klorhidratov, aluminij-cirkonijevega klorhidrata itd. Antiperspiranti oz. predvsem aluminijeve in cirkonijeve spojine delujejo tako, da reagirajo z beljakovinami v ekrini znojnici, ki precipitirajo in tako naredijo “zamašek”, ki zmanjša ali zaustavi izločanje ekrinega znoja. Manj znoja pomeni manj vlažno okolje ter posledično manj ali nič vonja. Naj opomnim, da med aluminijeve spojine z antiperspirantnim delovanjem spada tudi “dobri” in “naravni” galun, razlika med galunom in npr. aluminijevim triklorhidratom je predvsem v hitrosti, s katero tvori “čepke”.

Z uporabo antiperspirantov je – poleg same problematike aluminija – vezana tudi dolgoletna razprava o škodljivosti le-teh. Znojenje je namreč naraven proces, skozi katerega telo odstranjuje odvečno vodo in odpadne snovi ter uspešno uravnava temperaturo. Zapiranje znojnih poti je torej v nasprotju z naravnim fiziološkim delovanjem kože. Težavo predstavljajo tudi povezave, ki naj bi jih uporaba antiperspirantov imela z nastankom raka na dojkah. O dejanski (ne)škodljivosti oz. povezavi med rakom in antiperspiranti še ni nobene dokončne ter uradne raziskave, ki bi teorijo znanstveno dokazala ali ovrgla, zato se vsak proizvajalec (in uporabnik) odloča sam zase, ali bo antiperspirante uporabljal ali ne. Naj samo za informacijo dodam, da v ZDA antiperspiranti oz. izdelki, ki jih vsebujejo, ne spadajo med kozmetične temveč farmacevtske izdelke (“over the counter drug”).

Kako izbiramo sestavine za naravne dezodorante?

Naravna kozmetika se uporabi antiperspirantov izogiba ter skuša na razvoj neprijetnega vonja vplivati na drugačen način. Kot že omenjeno, je izdelava dezodoranta iz sode bikarbone vrh ledene gore, odlična rešitev za začetnike in le izhodiščna točka za boj proti neprijetnemu telesnemu vonju.

Naravne sestavine oz. sestavine, dovoljene v naravni kozmetiki, ki imajo dezodorantske lastnosti, lahko glede na njihovo aktivnost ločimo v nekaj večjih skupin:
– adstringenti
– protimikrobne sestavine ali mikrobicidi (ki torej uničijo mikrobe)
– bakteriostatične sestavine (sestavine, ki zavrejo rast bakterij)
– sestavine, ki vplivajo na encimsko delovanje bakterij
– vpojne sestavine oz. sestavine, ki vpijejo vonj
– antioksidanti
– maskirne sestavine oz. dišave.

Pri izdelavi naravne kozmetike se teži k sočasni in sinergični uporabi sestavin iz različnih skupin. Sestavina, ki vpija vonj, četudi je uporabimo ogromno, ne bo imela enakega učinka kot kombinacija dveh ali treh različnih sestavin (čeprav v manjši količini) z različnim delovanjem.

Adstringenti
Adstringenti delujejo tako, da skrčijo oz. zožijo pore na površini kože, zaradi česar lahko v minimalni količini prispevajo k zmanjšanju potenja. Med naravnimi izvlečki z adstringentim delovanjem pridejo v poštev tiste rastline, ki vsebujejo tanine, npr. hidrolat nepozebnika in žajblja, žal pa je njuno delovanje blago in omejeno. Hidrolati vsekakor odlično nadomestijo vodo v vodni fazi dezodoranta.

Blag adstringent je tudi cinkov oksid (ZnO), ki pa ima poleg tega tudi druge funkcije: uspešno zavira nastanek neprijetnega vonja, saj reagira s prostimi maščobnimi kislinami in jih veže nase, hkrati pa tudi učinkovito vpija vonj. Cinkov oksid v dezodorantih uporabljamo v količini do 25%, vendar pa predstavlja izziv in težavo za stabilizacijo v emulziji. Kot vsak drug prah potrebuje za izdelavo stabilne emulzije močan emulgator. Priporočljivo je, da ne uporabljamo anionskih emulgatorjev, saj lahko nekateri reagirajo s cinkovimi ioni. Cinkov oksid namreč v emulziji sprošča cinkove ione, le-teh je v kislem pH okolju relativno malo, z dvigovanjem pH pa se dviga tudi količina ionov. Pri pH, višjem od 7, je količina cinkovih ionov v emulziji bistveno višja, kar emulzijo lahko destabilizira. Pazljivo formuliranje mora predvideti tudi, da lahko cinkovi ioni reagirajo tudi z določenimi sestavinami.

Sestavine s protimikrobnim delovanjem, mikrobicidi ter bakteriostatične sestavine
Različne sestavine s protimikrobnim delovanjem uničijo mikrobe in bakterije, ki so prisotni na koži ter na ta način preprečijo nastanek neprijetnega vonja. Najbolj poznana sestavina, ki je odličen mikrobicid, je zagotovo alkohol. S tehničnega stališča predstavlja odlično topilo in medij za dišave, eterična olja ter nekatere aktivne sestavine, vendar pa draži kožo in se ga zato v kvalitetnejših dezodorantih izogibamo. Minimalna prisotnost alkohola, npr. 5%, ne bo dražila; v tako majhni količini bo njegovo protimikrobno delovanje pravzaprav nično, vendar pa je smiselna, v kolikor služi za lažjo disperzijo ali topnost drugih sestavin. Uporabo alkohola v dezodorantih v višjih količinah (npr. 20%) pa odsvetujem.

Piroctone olamine je aktivna sestavina naravnih šamponov proti prhljaju, vendar pa je zaradi svojega širokega spektra protimikrobnega delovanja uporabljena tudi v dezodorantih. Je ena izmed redkih kozmetičnih sestavin proti prhljaju, ki se jo lahko uporablja tudi v izdelkih, ki se jih ne izpira. V dezodorantih se jo uporablja v količini od 0.1 do 0.3%, je odporna na segrevanje in stabilna v širokem pH razponu – od 3 do 9. Piroctone olamine je netopen v vodi, topen v alkoholu oz. vodno-alkoholni mešanici. Preden ga dodamo naši formuli, ga raztopimo v mešanici alkohola in vode, največja topnost je v 85-90% alkoholu pri pH okoli 7.

Sodium caproyl/lauroyl lactylate je tako kot Piroctone olamine sestavina proti prhljaju z antimikrobnim delovanjem. Sestavina je dobavljiva pod imenom Dermosoft decalact ali Dermosoft decalact liquid, kjer je dodan še Triethyl citrate. Sodium caproyl/lauroyl lactylate ima blago dezodorantsko delovanje, uporablja se ga v količini od 0,5 do 2% in je topen v vodi. Dermasoft decalact liquid je zaradi prisotnosti Triethyl citrata potrebno uporabiti v emulziji ali skupaj s solubilizatorjem. Optimalni pH za delovanje Sodium caproyl/lauroyl lactylata je med 4,5 in 5,5.

Glyceryl caprylate in drugi monoestri glicerola imajo bolj ali manj učinkovito protimikrobno delovanje. Gliceryl caprylate je lahko v kombinaciji z drugimi sestavinami, npr. cinkovimi solmi, dober konzervans, kar še posebej izkoriščajo tiste kozmetične hiše, ki želijo izdelke z nalepko “brez konzervansov”. Za doseganje takih rezultatov je vsekakor potrebno imeti laboratorij in formulo dobro stestirati, v domačem okolju pa uporaba glyceryl caprylata namesto konzervansa ni varna. Glyceryl caprylate sam po sebi nima dezodorantskega delovanja, lahko pa kot dodatek poveča oz. izboljša protimikrobno delovanje drugih sestavin, še posebej v kombinaciji z organskimi kislinami kot sta citronska ali mlečna kislina, saj naj bi destabiliziral celično membrano mikroorganizmov. Uporablja se ga v količini od 0,3 do 1% in v izdelkih s pH vrednostjo med 4 in 7. Je topen v maščobah, zaradi njegove narave pa lahko vpliva na gostoto in stabilnost emulzije.

Sopholiance (ali Bactipur, INCI ime Candida bombicola / glucoside / methyl repaseedate ferment, Aqua, Potassium sorbate) naj bi imel učinkovito protimikrobno delovanje, zaradi česar naj bi bil tudi odlična sestavina v dezodorantih. Našli ga boste v nekaterih spletnih trgovinah. Kljub temu, da je na tržišču že vrsto let, “resne” kozmetične hiše sestavine ne uporabljajo za izdelavo dezodorantov, kar nakazuje na možno (ne)učinkovitost.

Bakteriostatične sestavine, v nasprotju z mikrobicidi, ne uničijo temveč samo zavrejo razrast mikrobne flore na koži. Med najbolj znanimi vendar tudi problematičnimi bakteriostatičnimi sestavinami lahko omenimo farnesol. Farnesol je sestavina, ki se nahaja tudi v eteričnih oljih in ima odlično bakteriostatično delovanje ter se kot taka dobro obnese v dezodorantih. Težava v farnesolu je njegova alergenost, gre namreč za alergeno sestavino, ki jo je potrebno navesti na deklaraciji. Kljub temu, da ga lahko uporabimo v količinah do 0,5% (nekateri dobavitelji nakazujejo celo do 1%) pa IFRA (International fragrance association) priporoča, da se v dezodorantih farnesol omeji na 0,11%, kar pa je za dejansko aktivnost izredno malo.

Odlične bakteriostatične lastnosti imajo tudi nekatera eterična olja. Bakteriostatične lastnosti olj so vezane predvsem na posamezne sestavine eteričnih olj kot npr. timol, eugenol, isoeugenol, carvacrol, vanilina, citronellol, itd. Odlična eterična olja za dezodorante so npr. žajbelj, bergamotka, cipresa (le-ta deluje tako kot žajbelj tudi adstringentno), sivka, timijan, rožmarin, citronela, litsea cubeba, vrtnica in druga.

Sestavine, ki vplivajo na encimsko delovanje bakterij
Edina dostopna sestavina, ki zavira encimsko delovanje bakterij, je trietil citrat (INCI: Triethyl citrate). Kot vse ostale omenjene sestavine, je tudi trietil citrat dovoljen v naravni kozmetiki, za razliko od mikrobicidov pa nikakor ne vpliva na mikrobno floro na koži. Neprijeten vonj se razvije takrat, ko mikrobi, prisotni na koži, s pomočjo encimske reakcije razkroji maščobne sestavine v znoju. To je mogoče le v nekoliko bazičnem pH okolju, ko pH pade pa je encimsko delovanje upočasnjeno. Ob prisotnosti trietil citrata bakterije z encimsko reakcijo prej razgradijo tega kot maščobne kisline, trietil citrate se tako razdeli na etanolne molekule in molekule citronske kisline. Molekule citronske kisline znižajo pH, kar zavre encimsko razgradnjo maščobnih kislin v znoju, kar posledično pomeni manj neprijetnega vonja, minimalna količina sproščenega etilnega alkohola pa zavira rast bakterij. pH kože se nato počasi spet dviguje, kar spet vzpodbudi delovanje encimov, ki napadejo trietil citrat, ta razpade in ponovno zniža pH. Trietil citrate omogoča počasno in dolgotrajno dezodorantsko delovanje. V dezodorantih se ga uporablja do 5%.

Sestavine, ki vpijajo vonj
Med sestavinami, ki vpijajo ali nevtralizirajo vonj, smo že omenili cinkov oksid. Poleg cinkovega oksida, ki pri formuliranju lahko predstavlja kar nekaj izzivov, se v naravnih dezodorantih uporablja tudi cinkov ricinoleat (INCI: Zinc ricinoleate). To je cinkova sol ricinolejske kisline, njeno dezodorantsko delovanje pa temelji predvsem na vpijanju vonjev in stranskih produktov pri encimskemu razpadu znoja. Prav zaradi sposobnosti vpijanja lahko cinkov ricinoleat zmanjša intenzivnost vonja oz. dišave, ki jo dodamo dezodorantu, zato je potrebno količino dišave prilagoditi oz. primerno povečati. Dobavljiv je v obliki rumenkastih granul ali peletov. Topen je v maščobah pri zelo visoki temperaturi – okoli 80 stopinj Celzija. Uporablja se ga v količinah od 1,5 do 3%.

Čisto na koncu velja omeniti tudi Zinc PCA – cinkova sol pirolidon karboksilne kisline – ki sicer ne vpija vonja, vendar pa naj bi cinkovi ioni tvorili soli skupaj z maščobnimi kislinami, ki so prisotni v znoju in tako zmanjšali količino prostih maščobnih kislin, ki so na voljo za encimsko reakcijo. Podobno, čeprav bolj omejeno delovanje, ima tudi cinkov oksid ter prav tako cinkov ricinoleat. Zelo dobro je poznana njegova uporaba kot vlažilna sestavina, veliko podatkov o učinkovitosti Zinc PCA v dezodorantih pa ni mogoče najti, razen nekaj osnovnih testov, ki jih je izdelal proizvajalec. Je topen v vodi, priporočena količina uporabe pa je od 0,1 do 1%.

Antioksidanti
V formule dezodoranta je smiselno vključiti tudi sestavine, ki preprečijo oksidacijo maščobnih sestavin v znoju. Pri tem lahko seveda brez težav posežemo po tokoferolu, ki odlično ščiti maščobe in maščobne kisline pred oksidacijo. V kolikor želimo izdelati dezodorant brez emulgiranja, se mu bomo morali odpovedati.

Maskirne sestavine oz. dišave
Skoraj vse formule za dezodorante vključujejo tudi dišave, izjema so tisti izdelki, ki so navadno namenjeni zares občutljivi in reaktivni koži, ki ne sme priti v stik z nobeno vrsto dišav. Za vse ostale pa je vonj (pre)pogosto tudi merilo izbora dezodoranta.

Dišava v dezodorantu ne služi samo za lepši vonj izdelka oziroma za prekrivanje neprijetnega vonja nekaterih sestavin (zgoraj omenjeni Sopholiance ima npr. precej močan vonj) temveč tudi za prekrivanje morebitnih neprijetnih telesnih vonjav, ki se lahko “izmuznejo” ostalim mehanizmom posameznih sestavin. Dišave seveda dodajamo na hladno, v C fazi. Pri izdelavi dezodoranta se pri količini dišave odločamo po lastnih merilih: lahko je dodamo le nekaj kapljic, lahko pa upoštevamo tudi najvišje količine, ki jih priporoča dobavitelj ali proizvajalec. Naj spomnim, da se nekatere dišave lahko uporabljajo tudi v višjih količinah, npr. 2%, vendar o smiselnosti in smotrnosti takšne količine presojajte sami.

V primeru pogostih alergenih reakcij na kozmetične dišave in/ali izdelke se dišavi raje odpovejte ali pa poiščite dišave, ki so brez alergenov (ti. “allergen-free”). Odsvetujem klasične dišave in eterična olja, saj tako prvi kot drugi vsebujejo alergene.

Kategorije: KAKO FORMULIRATI?

2 Komentarja

Anonimni · 25. maj, 2018 ob 12:21

Zdravo.

Zanima me, kateri emulgator bi mi priporočali, če bi poskusila izdelati deo z cinkovim oksidom in decalact deo? Montanov L?

Kako pa bi npr. izdelali deo na šprico, se pravi samo vodna faza? Naravni od dm, ki sem ga uporabljala ima na 1.mestu alkohol, kako bi ga lahko še drugače naredila?

Hvala in lep pozdrav,

Mateja

Toncka Mavric · 28. junij, 2018 ob 06:29

Živjo Mateja,

najprej eno VELIKO opravičilo za tale pozen odgovor. Blogger mi sploh ni pošiljal obvestil o komentarjih! Res se opravičujem!

Ob uporabi cinkovega oksida toplo priporočam, da uporabiš tudi dovolj maščob, ker se cinkov oksid dobro dispergira le v maščobah, v vodi, še posebej če ni dovolj želirana, pa preprosto potone. Cinkov oksid namreč ni topen v vodi. Zato tudi odsvetujem izdelavo spray dezodoranta, ker se bo šprica neprestano mašila.

Razmisli o drugi kombinaciji sestavin 😉

Lp
Tončka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja