Izdelava mila – postopki in faze, skozi katere gre milo

Domače milo prehaja ob izdelavi skozi več faz. S poznavanjem faz, njihovega vzroka in posledic lahko močno vplivamo na končni izgled in občutek, ki ga milo pušča na koži.

Kot že rečeno, za izdelavo mila potrebujemo raztopino natrijevega hidroksida in maščobe. Te sestavine moramo pripraviti ločeno, zmešamo jih šele, ko tako maščobe kot raztopina dosežeta želeno temperaturo. Temperatura ob mešanju je odvisna od postopka in od sestavin, ki jih uporabimo.

Pod 20º Celzija – stepeno (whipped) milo

20-25º Celzija – ultrahladni postopek oz. brez gela
38-40º Celzija – hladni postopek. Pri tej temperaturi se olja manj poškodujejo, vendar je neprimerna za mila s sestavinami z visokim tališčem ali ob uporabi parfemskih olj ali drugih dodatkov, ki pospešujejo strjevanje
40-45º Celzija – hladen ali topel postopek. Temperatura je primerna tudi za mila s sestavinami, ki pospešujejo strjevanje.
45-50º Celzija – hladen ali topel postopek. Primerna za mila s sestavinami, ki imajo visoko temperaturo tališča (npr. čebelji vosek).

Ko vlijemo raztopino natrijevega hidroksida v maščobe se pravzaprav začne postopek umiljenja. Maščobe se zaradi dodane baze zgostijo, takrat moramo mešanico nežno a dobro premešati, nato pa z uporabo paličnega mešalnika celoten postopek pospešimo. Zmes začne kmalu spreminjati barvo, maščobe niso več prozorne in mešanica postaja vedno bolj matirana ter se vidno gosti.

Na neki točki postane zmes tako gosta, da spominja na pravkar skuhan puding. Naš palični mešalnik začne puščati za seboj sled – milo je prišlo do »sledi« (ang. trace) oz. »traku« (it. nastro). To je zelo pomemben trenutek pri izdelavi mila, saj pomeni, da so se maščobe zares dobro zmešale z bazično raztopino. Ločitev osnovnih sestavin ni več mogoča. »Sled« ali »trak« prepoznamo po tem, da nož, palični mešalnik ali kuhalnica pusti v milu rahlo sled, ki potrebuje nekaj sekund, da izgine. Trak ali sled je lahko bolj ali manj izrazit pojav. Dlje časa kot mešamo, bolj gosta bo postala zmes in bolj izrazita bo sled. Začetniki imajo pogosto težave pri prepoznavanju sledi, zato je vsaj prvič lažje, da začetniku pomaga nekdo, ki ima izkušnje. Že po nekaj poskusih pa navadno pridobimo dovolj izkušenj, da sled prepoznamo brez problemov.

Pri izdelavi mila z ultrahladnim postopkom se zaradi nizkih temperatur rado zgodi, da že začetka pride do neprave sledi. Če nadaljujemo z mešanjem se nepravi trak porazgubi, mešanica se nekoliko segreje in doseže pravo sled.

Ko dosežemo trak, lahko v milo dodamo vse občutljive sestavine: hranljiva in prestižna rastlinska olja, eterična ali parfemska olja, barvila in ostale dodatke. Nato milo še enkrat dobro premešamo in vlijemo v kalup. V tem trenutku je milo še precej redko, vendar se bo zgostilo v naslednjih urah.

Če milo v kalupu dobro izoliramo (hladen postopek) ali mu dodatno dovajamo toploto (topel postopek), bo v naslednjih urah prešel v fazo gela. Temperatura mila se močno dvigne, pri dobro izoliranih kalupih tudi čez 100º Celzija, milo pa se začne spreminjati. Zmes postane skorajda prozorna in želatinasta, kar se imenuje faza gela. Nato se bo milo počasi začelo ohlajevati in strjevati. Mila, ki gredo skozi fazo gela, potrebujejo manj časa za zorenje.

V primeru ultrahladnega postopka ali stepenega (whipped) mila pa se fazi gela izognemo, s čimer bolj ohranimo dišave in rastlinska olja, vendar pa morajo takšna mila dlje zoreti.

Ko milo izvlečemo iz kalupa, ni še primerno za uporabo. Pravkar izdelano milo je lahko še precej dražljivo, zato mora najprej nekaj časa zoreti. Med zorenjem milo izgublja vlago in pridobiva na trdoti in trajnosti. Minimalen čas zorenja je odvisen od postopka in od maščob, ki jih uporabimo. Mila po toplem postopku so načeloma uporabna že po tednu ali dveh, mila po hladnem ali ultrahladnem postopku pa šele čez mesec ali več.

Postopki izdelave

Domača izdelava naravnih mil pozna vsaj tri oziroma štiri postopke, po katerem lahko pripravimo milo. Postopki se med seboj ločijo predvsem po temperaturi. V preteklosti sta se uporabljala predvsem hladen in topel postopek, v današnjem času pa veliko ljudi izdeluje mila tudi po ultrahladnem postopku, pri katerem se izognemo fazi gela. V primeru stepenega oziroma whipped mila pa ne gre le za poseben postopek izdelave, temveč tudi za postopek krašenja.

Hladen postopek je med izdelovalci mila najbolj priljubljen, saj je enostaven in dokaj hiter. Ta postopek je najbolj primeren za začetnike. Pri tej metodi se zmes maščob in baze po sledi vlije v model, milu se ne dovaja dodatne toplote. Za prehod v fazo gela se izkorišča predvsem toploto, ki se sproži pri reakciji med maščobami in natrijevem hidroksidom. Z uporabo cunj, brisač, odej in podobnega ter z dobro izolacijo kalupov se doseže, da se ta toplota obdrži čim dlje. Milo, izdelano po hladnem postopku, mora zoreti še 4-8 tednov.

Pri toplem postopku zmesi po traku dovajamo dodatno toploto. Zmes navadno postavimo v dvojni grelec in jo na nek način kuhamo, dokler ne doseže faze gela. Takrat milo vlijemo v kalupe in ohladimo. Milo, izdelano po toplem postopku, je načeloma primerno za uporabo že po nekaj dneh. Topel postopek ima tudi svoje slabe lastnosti. Milo po toplem postopku je velikokrat bolj gosto, zato je vlivanje v kalupe težje. Poleg tega so rastlinska olja ter eterična olja pri podvržena višjim temperaturam, kar jih bolj poškoduje. Zaradi visokih temperatur, ki jih masa doseže je topli postopek neprimeren za mila, ki vsebujejo sestavine z visoko količino sladkorja kot npr. mleko ali med.

Ultrahladni postopek ali postopek brez gela izdelovalci mila preizkušajo šele v zadnjem času. Ta postopek predvideva, da se raztopina natrijevega hidroksida in maščob združita pri nižji temperaturi. Maščobe naj bi imele okoli 25º Celzija, zaradi česar bomo morali biti pozorni pri izbiri olj. Milo za izdelavo po postopku brez gela mora imeti dovolj nenasičenih maščobnih kislin, da bomo mešanico maščob in natrijevega hidroksida lahko ob tako nizki temperaturi sploh mešali. Po doseženem traku se milo vlije v kalup, ki pa se ne izolira ali se ga, v nekaterih primerih, celo postavi v hladilnik ali zamrzovalnik. Mila po takšnem postopku bolje ohranijo vonj eteričnih ali parfemskih olj, saj ne gredo skozi fazo gela in se torej ne pregrejejo. Iz istega razloga je milo tudi drugačne barve (navadno bolj matirano in svetlo) ter bolj gladko. Seveda ima tudi ta postopek svoje slabe strani: takšno milo zna biti manj trdo in se drobi, zoreti pa mora nekoliko dlje kot milo po hladnem postopku.

Postopek za whipped ali »stepeno« milo je posebnež med naštetimi načini izdelave mila, saj je na meji med postopkom izdelave in postopkom krašenja. Celotna izdelava poteka pri hladnih temperaturah. Za takšen postopek morajo v našem milu prevladovati predvsem masla, ki jih stepemo, kot bi stepali smetano ali jajčni beljak. Ko dosežemo pravo konsistenco, dodamo raztopino natrijevega hidroksida, nato pa še eterična olja in barvila. Nato pa lahko milo preprosto vlijemo v kalup ali pa damo duška vsej naši ustvarjalnosti. Stepeno milo je namreč gosto in kompaktno kot stepena smetana, zato ga lahko tudi uporabimo na podoben način. Če ga damo v vrečko za krašenje, lahko ustvarimo mila domiselnih oblik in barv. Milo, izdelano po tem postopku, je zaradi visoke vsebnosti masel bolj trdo in kompaktno, navadno ne pušča želejastega ostanka v podstavku in je prijetno za uporabo. Seveda je zaradi izbranih sestavin dražje, zoreti pa mora dalj časa – 8 tednov ali več.