Kako se piše in bere formulacije oz. recepte?

Kako se piše in bere formulacije oz. recepte?

Natančnost je ena izmed najpomembnejših vrlin pri izdelavi domače kozmetike, natančni moramo biti pri tehtanju sestavin kot tudi pri zapisovanju receptov. Pri emulzijah lahko že desetinka grama neke sestavine, npr. zgoščevalcev, vpliva na končno stabilnost; desetinka grama več konzervansa pa lahko sproži alergične reakcije. Zato je nadvse pomembno, da si formule pravilno zapisujemo ter da jih znamo tudi pravilno brati.

Kot prvo stvar morate pozabiti na merske enote kot so skodelica, žlica, čajna žlička, kavna žlička in podobno. To niso verodostojne merske enote in tako zapisana formula ne pove jasno, kolikšno je razmerje med sestavinami in kolikšen odstotek formule predstavlja katera sestavina. Edina sprejemljiva merska enota je gram, zato se vse formule in recepte piše v gramih, pri čemer se oblika formul nekoliko spreminja in prilagaja glede na to, za katero skupino izdelkov gre.

Drugo pravilo, ki se ga morate naučiti pa je, da se vse snovi zapisuje z njihovimi pravimi imeni in ne s komercialnim imenom. Izdelovalcev sestavin za kozmetiko je ogromno in vsak poimenuje sestavino z drugačnim komercialnim imenom. Zapisovanje po lastnem imenu prepreči zmedo ob iskanju, vi pa dobro veste, s katero sestavino imate opravka. Ime lahko zapišete v slovenščini (kot npr. cetil palmitat, tokoferil acetat) ali pa v mednarodni obliki (cetyl palmitate, tocopheryl acetate), pri čemer se morate zavedati, da veliko snovi nima slovenske oblike imena. V tem primeru boste pač morali uporabljati mednarodno obliko imena (npr. methyl glucose sesquistearate, sodium lauroyl sarcosinate). V primeru, da v formuli uporabljate določeno sestavino, ki je v resnici mešanica več sestavin (npr. konzervansi, površinsko aktivne snovi, izvlečki, mešanice aktivnih sestavin, mešanice emulgatorjev…), je dobro, da napišete tako komercialno kot lastno ime sestavin (npr. cosgard – dehydroacetic acid, benzyl alcohol).  

Formulacije za mila

Recepti za mila, pridobljena s postopkom umiljenja maščob, so navadno zapisani za 500 ali 1000 g maščob, katerim moramo seveda dodati vodo, natrijev ali kalijev hidroksid in dodatke. 500 g maščob je namreč najmanjša količina, ki jo še lahko uspešno in brez večjega napora dobro umilimo s hladnim postopkom.

Recept se navadno deli na tri dele. Vse maščobe zapišemo v prvi del, ne glede na to, ali jih uporabimo že od začetka ali pa jih dodamo ob koncu po procesu umiljenja, preden milo prelijemo v kalup. To nam olajša preračunavanje količine kavstične sode.  

V drugi del zapišemo potrebno količino vode in potrebno količino natrijevega ali kalijevega hidroksida, ki ga za vsako novo kombinacijo maščob izračunamo posebej. Če količino baze zmanjšamo (navadno se za milo za telo količino sode zmanjša za 5-8%), to posebej zapišemo v oklepaj.

V tretji del zapišemo vse dodatke, ki smo jih uporabili: barvila, eterična ali parfemska olja, suho cvetje ipd. Pri milih te podatke zapišemo tudi količinsko: to je edina izjema, kjer zaradi praktičnosti sestavine zapišemo v mililitrih (ml) ali celo v žlicah, če gre za suhe sestavine.

Recept za preprosto milo iz olivnega olja po hladnem postopku bi izgledal takole:

1000 g olivnega olja

300 g vode
128 g natrijevega hidroksida (5% znižanje)

15 ml eteričnega olja sivke
2 žlici suhega cvetja sivke

Za receptom seveda sledi kratek opis postopka. Jasno mora biti zapisano, ali je milo izdelano s hladnim ali toplim postopkom, zapisati moramo temperaturo faz ob združitvi, opombe o tem, ali smo katero izmed rastlinskih olj dodali ob koncu postopka, kakšen je postopek ohlajanja ter seveda, koliko časa se mora milo sušiti oziroma zoreti.

Emulzije in čistilni izdelki   

Vse ostale recepte za katerikoli kozmetični izdelek – najsi bo to gel, emulzija ali šampon – se formulacijo vedno in v vsakem primeru piše za sto gramov. Vsa tehnična navodila za sestavine so vedno oblikovana in zapisana v obliki odstotkov, zato se recepte piše tako, da je vsota vseh sestavin 100. Iz tako zapisane formule je jasno razvidno, v kolikšnem odstotku so bile uporabljene katere sestavine, saj en gram določene sestavine v takem primeru odgovarja 1% glede na celotno težo izdelka. Glede na to, ali imamo opravka z emulzijami ali z detergenti (šampon, gel za tuširanje ipd) se oblikovanje nekoliko spremeni.

Formulacije za emulzije  

Formule za emulzije se večinoma piše v treh fazah, ki se imenujejo A, B in C. Faza A navadno predstavlja vodno fazo, faza B maščobno fazo, faza C pa hladno fazo. V fazo A zapišemo vse vodotopne sestavine, ki jih lahko segrevamo: npr. voda, glicerin, zgoščevalec vodne faze ter emulgator, če ga moramo dodati vodni fazi. V fazo B zapišemo vse sestavine, ki so topne v maščobah in ki jih lahko segrevamo: masla in olja, odporna na toploto, koemulgatorje ter emulgator, če ga moramo dati v maščobno fazo. V fazo C zapišemo sestavine, ki bi jih toplota uničila in jih dodamo končani emulziji, ko se le-ta že ohladi: konzervans, dišava ali eterična olja, barvilo, rastlinska olja, ki niso odporna na toploto. V fazo C navadno zapišemo tudi opombo, če smo morali emulziji znižati ali zvišati pH ter katera je bila končna vrednost pH.

V fazi A se pri vodi pogosto ne napiše točne količine, temveč zgolj »do 100«, kar v praksi pomeni »kolikor je potrebno, da je vsota vseh sestavin 100«. V fazi C pa bomo pogosto srečali okrajšavo q.s., ki izhaja iz latinščine in pomeni quantum sufficit oz. »kolikor je potrebno«. Ta okrajšava se uporablja pri parfemskih oljih, pri barvilih in pri raztopini natrijevega hidroksida ali mlečne kisline za popravilo pH. Pri teh sestavinah se ne piše natančne količine, saj gre navadno za nekaj kapljic – pri parfemskih in eteričnih oljih dokler nam prijetno ne zadiši, pri barvilih do želene barve, pri popravljanju pH pa toliko, kolikor je potrebno, da dosežemo potreben pH.

Formula za preprosto emulzijo s 15% maščob bi izgledala takole:

Faza A

voda do 100
glicerol 5
ksantan gumi 0,3

Faza B
methyl glucose sesquistearate 3
cetilni alkohol 1,5
olivno olje 7
jojobino olje 5
tokoferil acetat 1

Faza C
olje dvoletnega svetlina 2
cosgard (dehydroacetic acid, benzyl alcohol) 0,6
eterično olje sivke q.s.
mlečna kislina q.s. za pH 5,5

V fazi A imamo poleg vode le glicerin in zgoščevalec vodne faze, faza B pa vsebuje poleg maščob tudi emulgator (methyl glucose sesquistearate) in koemulgator (cetilni alkohol). V fazi C dodamo olje svetlina, ki je neodporno na toploto, konzervans (cosgard), dišavo in korektor pH. Končno pH vrednost vedno jasno zapišemo ob koncu formule.

Formuli navadno sledi kratek in jasen opis postopka: do katere temperature je potrebno segreti fazi A in B, kako smo fazi združili (B v A ali A v B), koliko časa smo homogenizirali, kako smo emulzijo ohlajali, pri kateri temperaturi smo dodali fazo C.

Formulacije za čistilne izdelke 

Pri detergentih imamo več možnosti, kako oblikovati formulo. Tako kot pri emulzijah se tudi za detergente formule piše za 100 gramov, pri čemer pa je lahko razdeljena na več faz ali pa ima samo eno fazo. Odprte možnosti za oblikovanje formule pravzaprav izhajajo iz dejstva, da imajo nekateri izdelki preprost postopek izdelave, spet drugi pa zelo kompleksen, kjer je potrebno paziti na mnogo faktorjev. Pri nekaterih poliakrilatnih zgoščevalcih in površinsko aktivnih sestavinah je namreč zelo pomemben vrstni red dodajanja posameznih sestavin, obrnjen vrstni red lahko naš gosto tekoči gel za prhanje spremeni v pobarvano penečo se vodo.

Formula za zelo preprost detergent bi lahko izgledala takole:

Faza A
voda do 100
glicerin 5

Faza B
sodium lauroyl sarcosinate 20
sodium cocoamphodiacetate 3
lauryl glucoside 8
cocamidopropyl betaine 8

Faza C
cosgard (dehydroacetic acid, benzyl alcohol) 0,5
parfemsko olje q.s.
mlečna kislina q.s. do pH 5

Ista formula bi lahko imela pravzaprav le eno fazo in povsem obrnjen vrstni red sestavin. Prav zato so navodila, ki receptu sledijo, velikega pomena. Povedo nam, kako smo faze združili, kateri vrstni red smo uporabili, ali je bilo potrebno segrevati, kako se je mešanica površinsko aktivnih snovi obnašala med dodajanjem dišave in kako ob dodajanju mlečne kisline. Pogosto se namreč zgodi, da dišava in eterična olja reagirajo s površinsko aktivnimi snovmi in jim preprečijo zgostitev. Če vrstni red zamenjamo, se lahko izognemo tudi takšni nesreči.

Natančno zapisovanje sestavin in postopkov nam bo, ne glede na to, kateri izdelek želimo ustvariti, prihranilo marsikatero nevšečnost in nepotrebno preračunavanje, hkrati pa nas nauči odgovornega, premišljenega in pravilnega ravnanja s sestavinami.

Enako pomembna je seveda tudi natančnost pri branju, kar ne velja le za formule in količine sestavin, temveč tudi za opis postopkov. Pomembno je, da navedene sestavine uporabite v pravilnih količinah, enako pomembno pa je, da ob izdelavi natančno sledite postopku, ki je opisan. Če preskočite en korak ali ga izpeljete narobe (npr. pri emulziji zlijete fazo A v B in ne obratno) se vam izdelek lahko ponesreči in morali ga boste zavreči. Zato še enkrat poudarjam, da bodite tako pri zapisovanju kot tudi pri branju in izvedbi zares pozorni in natančni.